Brata Joel in Ethan Coen sta leta 2007 za seboj pustila že ogromno filmskih mojstrovin kot so Miller’s Crossing, Barton Fink, Fargo in The Big Lebowski, so bile te generalke za njun najboljši film v karieri, elegični western No Country for Old Men, posnet po istoimenskem romanu literarnega posebneža Cormaca McCartyja. Film, ki je sicer precej zvesta adaptacija knjige, postreže z zapletom, ki jih ponavadni srečujemo v drugorazrednih trilerjev, namenjenih za DVD tržišče; upokojeni vietnamski veteran Llywelyn Moss (Josh Brolin) med lovom na meji z Mehiko naleti na prizorišče krvavega pokola med preprodajalci mamil in odtuji kovček z dvema milijonoma dolarjev. S tem nepremišljenim dejanjem si na glavo nakoplje najetega morilca Chigurha (diabolični Javier Bardem v svoji življenjski vlogi), ki se mora dokopati do ukradenega kovčka, za seboj pa pušča goro trupel nedolžnih ljudi, pokol pa skuša preprečiti utrujeni šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones), ki je obtičal med starim in novim svetom, med tradicionalnimi pravili zakona in nesmiselnim, absurdnim nasiljem. No Country for Old Men predstavlja drastičen odmik od pripovednega stila, katerega smo vajeni ob bratov Coen; pričujoči film se namreč osredotoča na vzpostavljanje temačne atmosfere in kot struna napetega (in mojstrskega) suspenza, ki se lahko brez težav kosa s podvigi klasikov tipa Alfred Hitchcock, filmu pa sta v veliko pomoč tudi presunljiva igralska zasedba ter fenomenalni kriptični dialogi, polni teoloških razmišljanj in pesimističnega eksistencializma. Da je bil pričujoči izdelek nagrajen z Oskarjem za najboljši film, je po svoje predstavljalo presenečenje, saj Oskarji le redko posvečajo pozornost tako temačnim in nasilnim zgodbam, kjer ni prostora za nikogar. Ne za starce, ne za upanje. Je pa vsaj prostor za to brezčasno mojstrovino.