Po kritiškem in komercialnem zmagoslavju z ulično kriminalko The Departed se je veliki Martin Scorsese vrnil na filmska platna s psihološkim trilerjem Shutter Island. Dogajanje je postavljeno v leto 1954, ko na otok z bolnišnico za duševno motene zločince prispeta zvezna šerifa, da bi raziskala skrivnostno izginotje pacientke, vendar dvojica kmalu ugotovi, da naj bi se za zidovi ustanove izvajali nelegalni in moralni sporni poskusi na ljudeh. Priznati moram, da sem bil nekoliko presenečen, ko se je Scorsese, katerega poznamo predvsem kot režiserja biografij in gangsterskih filmov, lotil projekta, ki se močno spogleduje z žanri psihiološkega trilerja, filma noir, misteriozne drame in celo grozljivke, ki tematizira sporne prakse zdravljenje psihičnih bolezni v 50. letih. Rezultat je izvrstna in kot struna napeta mojstrovina suspenza, paranoje in tesnobnosti, ki gledalca popelje skozi labirint splet in skrivnih sporočil, katera tudi po šokantnem razpletu puščajo mnogo dvomov in neodgovorjenih vprašanj. Še več; Shutter Island je tiste vrste film, ki gledalca vzpodbudi k večkratnemu ogledu, da je lahko bolj pozoren na detajle in morebitne sledi, ki bi mu uspele razvozlati veliko uganko. In ker gre za film z izvrstno igralsko zasedbo (Leonardo DiCaprio ustvari čisti presežek), prefinjenim občutkom za suspenz in morečo atmosfero, večplastno zgodbo in srhljivo glasbeno podlago, pridemo do zaključka, da Shutter Island ni samo eden najboljših Scorsesejevih filmov, ampak tudi eden najboljših psiholoških trilerjev zadnjih let. Čista mojstrovina.