Dolgo pričakovani film Batman V Superman: Dawn of Justice je delno nastal na podlagi daleč najbolj mračnega in provokativnega stripa o Batmanu z naslovom The Dark Knight Returns, ki je plod domišljije Franka Millerja, “očeta” kultnih stripov kot sta 300 in Sin City. In če se je film Zacka Snyderja le v določenih segmentih držal stripovskega predloge, je animirana pustolovščina v dveh delih direktna adaptacija Millerjeve mračne pripovedi o ostarelem milijonarju Brucu Wayneu, ki je kariero temnega viteza mesta Gotham že pred desetimi leti postavil na klin. V tem času so se ulice napolnile z nasiljem tolpe, imenovane Mutanti, kar Bruca napelje k odločitvi, da si ponovno nadane masko Batmana in mestu povrne upanje v boju proti kriminalu. Njegova vrnitev sproži mešane odzive; nekateri v Batmanu vidijo zaščitnika, spet drugi pa odpadnika, ki meni, da je nad zakonom in da si lahko privošči uporabo še tako brutalnega nasilja. Slednji na pomoč pokličejo Batmanovega nekdanjega zaveznika Supermana, katerega naloga je, da temnega križarja zaustavi in spravi k pameti. The Dark Knight Returns je daleč najbolj iskren in brutalen portret Batmana, ki je tokrat ostarel, zagrenjen in še vedno obremenjen s krivdo, da ni uspel rešiti svojih staršev. Ta podatek je ključnega pomena za razumevanje Batmanovega nasilnega obnašanja, saj v svojem cinizmu in naveličanosti ugotovi, da je lomljenje kosti in celo ubijanje edina rešitev za preprečevanje kriminala. Zato ne preseneča, da je pričujoča animiranka daleč najbolj nasilna adaptacija Batmana, saj kri teče v potokih, nekatere smrti pa so prikazane na eksplicitno brutalen način. Pa vendar; film v dveh delih izpostavi vse ključne momente Batmanovega obstoja in navkljub mnogim stranskim štorijam ohranja umirjen in konsistenten ritem, tako da lahko gledalec brez težav sledi zgodbi, v kateri je moč najti zgolj drobtinico napak, vendar je pozitivnih stvari bistveno več, še posebej pa me je navdušilo, da si film upa prikazati naše priljubljene heroje v ranljivi luči in brez favoriziranja.