Keanu Reeves je tiste vrste igralec, ki se že celo kariero sooča z očitki o svojih lesenih in neprepričljivih nastopih pred kamero. Resnica je nekoliko drugačna; Reeves zna biti čisto spodoben igralec, če seveda nastopi v filmu, ki mu omogoča razkazovanje skritih talentov. In točno to je John Wick, mešanica noir filma in akcijske kriminalke, ki postreže s preprosto, skoraj klišejsko; nekdanjemu profesionalnemu morilcu in vdovcu neke noči v hišo vdrejo trije zamaskirani roparji, mu ukradejo avtomobil ter umorijo psičko, ki jo je dobil v dar od pokojne žene. Ko se John uspe za silo spraviti nazaj na noge, zapriseže krvavo maščevanje, pri tem pa pride v navzkriž z lokalnimi kriminalci in celo kolegi morilci, ki se v želji po izplačilu visoke nagrade za njegovo glavo poženejo za njim. John Wick je v osnovi še ena zgodba o osebnem maščevanju, ki ne prinaša vidnejših presenečenj, vendar je pri dostavljanju idealne doze čustev, akcije in humorja zelo posrečen in kratkočasen. Velik del zahvale gre režiserju Chadu Stahelskiju, ki si sicer služi kruh tudi s kaskaderstvom, zato poskrbi, da je vsak akcijski prizor vratolomen in spektakularen, a še vedno brutalno realističen, seveda pa bi bilo krivično pozabiti omeniti Reevesa v naslovni vlogi, ki še nikoli prej ni bil tako odrezavo frajerski in karizmatičen. A tisto, kar film dviga nekoliko nad povprečje, je njegova “majhna” osebna zgodba, ki venomer ostaja prizemljena v resničnosti (z občasnimi dramatičnimi vložki). John Wick tako ni žanrski presežek in lagali bi, če rečemo, da z zgodbo na kakršenkoli način preseneti gledalca, toda še vedno gre za kakovostno in stilsko dovršeno akcijsko kriminalko.