Steven Soderbergh je avtor, katerega že od nekdaj globoko cenim, četudi mnogo njegovih filmov ne bi uvrstil med mojstrovine. Pri njemu najbolj cenim žanrsko barvitost izdelkov, ki kljub tematski in stilski raznolikosti vedno ohranijo njegov avtorski pečat. Takšen je tudi svojevrstni filmski eksperiment, poimenovan The Good German, ki je po vzdušju in vizualni plati izvrstna imitacija klasičnega filma noir in vseh elementov, ki spadajo zraven; posnet v črno-beli tehniki s poudarjenim kontrastom med svetlobo in temo, močno obrazno mimiko igralcev in melodramatično glasbeno podlago. Po vsebinski plati gre za več kot očitni Soderberghov poklon večni romantični klasiki Casablanca, le da je tokrat dogajanje postavljeno med ruševin povojnega Berlina, kjer poteka konferenca zavezniških sil o ureditvi sveta po padcu nacističnega režima. V središču napetega političnega ozračja se znajde tudi ameriški novinar (Sodeberghov stalni sodelavec George Clooney), ki preiskuje skrivnostni umor prevarantskega vojaka, pri tem pa sreča svojo nekdanjo ljubezen, ki je bila z umorjenim skrivnostno povezana. Pričujoči film najde ustrezno ravnotežje med kompleksno vsebinsko zasnovo ter prefinjenim mračnim stilom, četudi so nekatere filmske reference na zgoraj omenjeno klasiko malce preveč očitne in s tem postavijo režiserjev avtorski pečat nekoliko v ozadje. Kljub temu pa je The Good German izredno posrečen filmski eksperiment, še posebej za ljubitelje dobrih starih filmov noir.

Ocena 4