Sredi belega dne pride moški na bazen. Pregleda vse kabine in krene proti sanitarijam, kjer hladnokrvno ustreli nekega drugega moškega. Odide. Dva možakarja se pripeljeta na bencinsko črpalko. Eden od njiju izstopi iz vozila ter ustreli prodajalca. Ta stopi nazaj v avtomobil in dvojica se odpelje. Mož v srednjih letih se sprehaja po skladišnem prostoru in nenadoma ga v hrbet večkrat ustreli mlajši moški. Ta skrije pištolo in odide. Ti prizori, ki sem jih opisal, zavzemajo prvih deset minut kratkega filma Elephant v režiji enega od najvidnejših predstavnikov britanskega neodvisnega filma Alana Clarka, ki je že pred tem šokiral občinstvo s klasikama Scum in Made in Britain. Pričujoči izdelek je postavljen v hladno industrijsko okolje severne Irske v času političnega (in etničnega) konflikta med protestanskimi in krščanskimi skupinami, ki so z naročenimi umori, atentati in bombnimi napadi umorile več kot 3.500 ljudi. V nekaj manj kot tričetrt ure dolgem filmu je gledalec priča rekonstrukcijam osemnajstih umorov, ki so nastale na podlagi zapiskov iz resničnih policijskih poročil.

Elephant se odreka tradicionalni strukturi filmov in fabuli, saj je sestavljen iz nekaj minut trajajočih prizorov, v katerih voajersko zastavljena kamera sledi morilcem, o katerih ne izvemo ničesar, ki prispejo na nek kraj in tam umorijo svoje žrtve, o katerih ni prav tako nič znanega. Popolna odsotnost dialogov (z izjemo enega prizora na nogometnem igrišču), glasbe in naracije v gledalcu sprožajo vprašanje, zakaj bi svoj čas namenil gledanju filma, ki pokaže nekaj nesmiselnih umorov, nato pa se kar na lepem zaključi. Če povem po domače; hudič je v podrobnostih. Izdelek je posnet kot surovo zmontiran dokumentarec z izrazito hladnim in brezčutnim odnosom do tega, kar se odvija pred gledalčevimi očmi. Točno to pa predstavlja največjo grozo nasilja v današnji družbi; odsotnost smisla in obravnavanje ljudi kot objektov za eliminacijo. Prav tako ni naključno, da je večina lokacij v filmu (skladišča, stanovanjskega hiše, nogometno igrišče, parkirišče) zaznamovanih s spranimi barvami in odsotnostjo ljudi. Svet, ki ga Clark prikazuje, je podoben pokopališču, kjer ljudje drug drugem predstavljajo zgolj “kanon futer”. Vsi ti elementi delujejo filmu v korist, saj zadanejo bistvo (ne)smiselnosti nasilja in podajo grozljivo prerokbo, da bodo zločini iz dneva v dan bolj zamolčani in nesmiselni.  Elephant je mojstrovina filmskega minimalizma, ki gledalca vrže v samo središče brezna družbe.

Ocena 5