Režiser Nicholas Winding Refn je eno od tistih imen v svetu filma, ki vztrajno razdvaja kritike in občinstvo; nekateri ga prepoznavanjo kot nerazumljenega genija, spet drugi pa so prepričani, da se za njegovimi filmi skriva duša bleferja, ki skuša z nekonvencionalnimi pristopi in vizualnim eksperimenti skriti “dejstvo”, da nima nikoli ničesar pametnega za povedati in pokazati. In če menite, da bo pustolovska drama Valhalla Rising na tem področju kaj spremenila, se pošteno motite. Film, ki se odvija okoli leta 1000, prikazuje zgodbo molčečega enookega bojevnika, ki je na začetku filma ujetnik sovražnega plemena, kateremu pa uspe pobegniti v družbi dečka. Med potovanjem skozi navidez zapuščeno nordijsko pokrajino se dvojica pridruži krščanskih križarjev, ki išče pot v Sveto deželo. Ko se vkrcajo na barko, se začnejo vrstiti težave; zaradi goste rdeče megle več dni tavajo po odprtem morju, sčasoma pa prispejo na očitno neodkrit del kopnega, kjer so ogroženi s strani skrivnostnih napadalcev in samih sebe. Valhalla Rising je na simbolni ravni film o potovanju v onostranstvo (po nordijskih verovanjih je namreč Valhalla ime za pekel), ki človeka nehote (ali pa tudi ne) zanese v svetove, ki jih pred tem še ni imel priložnost spoznati. Nova celina, za katero se ob koncu izkaže, da je Severna Amerika, tako simbolično predstavlja svet izven življenja, kot ga vsi poznamo, mogoče tudi eno stopnjo posmrtne eksistence. Navkljub temu pa je med vrsticami prisotna tudi ostra obsodba verskega fanatizma in začetkov krščanske vere, katere nauk so mnogi zlorabili in širili s pomočjo meča. Zgodba z redkimi dialogi in minimalistično glasbeno podlago prepričljivo zajame kontrast med grafičnimi prizori nasilja in prečudovito hladno pokrajino, kar pa že od nekdaj predstavlja Refnov zaščitni znak. Fascinantno potovanje v osrčje nordijske mitilogije, ki pa ni primerno za vsakogar.