Denzel Washinghton, javnosti najbolj poznan kot filmski igralec, je v svoji dolgoletni in bogati karieri nekajkrat stopil za kamero in se preizkusil v vlogi režiserja. Fences, filmska adaptacija istoimenske gledališke igre, predstavlja Washingtonov tretji režijski poskus, ki gledalca popelje v 50. leta prejšnjega stoletja in ponudi intimni vpogled v življenje temnopolte delavske družine, ki skuša z odpovedovanjem ugodju ter trdim delom ostati finančno stabilna in se skozi ves mesec obdržati nad vodo. Osrednji lik je avtoritativni in surovi oče Troy (Washington v eni svojih najboljših filmskih vlog), ki s surovimi lekcijami o življenju ne popušča nikomur, niti svoji potrpežljivi ženi (Viola Davis) ter odtujenemu sinu, ki si skuša tlakovati športno kariero. Rdeča nit filma je spremljanje Troyja skozi različna življenjska obdobja, ko je primoran sprejemati težke odločitve in se soočiti z lastnimi notranjimi razočaranji, kar vpliva tudi na njegovo družino. Navidez preprosta zgodba je v resnici izredno kompleksna, predvsem zavoljo glavnega lika, katerega dejanja večkrat mejijo na psihično zlorabo tako žene kot otroka, vendar pa film obenem ponudi vpogled v njegovo težavno preteklost, kar gledalcu omogoča, da do Troyja vzpostavi določeno mero sočutja in blagega razumevanja. Priznati moram, da film Fences na trenutke predstavlja zelo zahtevno gledanje, saj se zgodba razvija preko številčnih dialogov, samo dogajanje pa je omejeno na notranjost in zunanjost družinske hiše. Vse to zveni nekoliko dolgočasno, toda film uspe obdržati gledalčevo pozornost vse do konca zavoljo odlične igralske zasedbe, kakovostnih dialogov ter močnega sporočila, ki se dotika tako rasne segregacije kot tudi kompleksnosti družinskih odnosov. Potrpežljiva, vendar bogata filmska izkušnja.

Ocena 5