Zadnji celovečerec mojstra postmodernega filmskega surrealizma Davida Lyncha je bil od samega začetka mišljen kot popolni eksperiment oz. serija nepovezanih filmskih scen, ki pa so šele kasneje pridobile na (recimo temu) rdeči niti. To sicer v svetu, ki ga ustvarja Lynch, ne pomeni veliko; gre namreč za filmarja, katerega zgodbe že od nekdaj temeljijo na prelivanju sanj in resničnosti, razbijanju linearnosti časa, rušenju klasične naracije in izpostavljanju dekadentne erotičnosti. Tega je ogromno tudi v filmu Inland Empire, ki je njegov daleč najbolj kompleksen in naporen film. Skoraj tri ure trajajoč eksperiment se v prvi tretjini posveča nekakšni zgodbi; odslužena igralka Nikki (Laura Dern) sprejme vlogo v predelavi z nenavadnim prekletstvom zaznamovanega nemškega filma, ki ni bil nikoli dokončan, saj so med produkcijo oba glavna igralca našli umorjena. In če zgodbi še nekako sledimo v prvi uri, se nekje na polovici vsa logika poruši in naenkrat se znajdemo v seriji filmskih portetov iz nočnih mor, psihoanalitičnih tez, barvitega surrealizma ter čudaških, na prvi pogled naključno na kup zmetanih dialogov. A kot sem že nekajkrat poudaril; Lynchevi filmi morebiti delujejo zmedeno in v službi provociranja gledalca, vendar nas njegova izvirna simbolika in prepričljiva refleksija nočnih mor vedno znova fascinirajo do te mere, da mu sledimo na vsakem koraku in Inland Empire pri tem ni nobena izjema. Za goreče oboževalce Lyncha je tako pričujoči film skoraj nujen ogled, za vse ostale pa bo morebiti preveč moreč in naporen, da bi od njega lahko kaj vzeli.