Alkoholizem je do prve polovice 40. let prejšnjega stoletja veljal za tabu temo, še posebej v svetu filma, ki je gledalcem ponujal načičkano in sentimentalno podobo resničnosti. Pijanci so bili resda prisotnih v filmih, vendar bolj kot humoristično zasnovani liki, ki se opotekajo po prostoru in blebetajo neumnosti. Vse to se je spremenilo s prihodom filma The Lost Weekend režiserja in soscenarist Billyja Wilderja, ki si je izposodil elemente filma noir in ustvaril temačno in surovo realistično dramo o neuspešnem pisatelju in alkoholiku, ki se tekom osamljenega vikenda odpravi na dolgo krokarijo po gostilnah, vendar mu kmalu zmanjka denarja, zato poskuša najti vse možne načine, da bi lahko zadostil svojemu apetitu po pitju. Wilder z odsotnostjo empatije do glavnega junaka na krut in neusmiljen način prikazuje njegov fizični in psihični propad, kar vodi v serijo celo za današnje čase mučnih prizorov, ki nazorno razkrivajo grozote alkoholizma in okrutnih posledic, ki jih ta pusti na posamezniku; glavni junak je tako pripravljen lagati, krasti in celo fizično obračunati s tistimi, ki so mu blizu, da bi se lahko dokopal do pijače. The Lost Weekend je v vseh pogledih filmski presežek, saj postreže z izvrstno igro Raya Millanda, naravnost srhljivo glasbo, inovativno rabo kamere, ki duh filmov noir podredi močnemu družbenemu komentarju ter neolepšanim prikazom življenja alkoholikov. Da je film postal komercialno uspešen in pobral Oskarja za najboljši film, verjetno ni treba poudarjati; njegovo sporočilo je bilo preveč glasno, da bi ga lahko preslišali.