Z rahlo ciničnim pridihom bi lahko rekli, da je filmsko “tržišče” prenasičeno z zgodbami o odraščanju mladih fantov in deklet, ki se začnejo spoznavati s svojo seksualnostjo in iz tega vidika bi romantično dramo Call Me By Your Name odpravili kot še eno tipičen film o mladih odraslih, ki se poleg prvih seksualnih izkušenje soočajo tudi z dejstvom, da so drugačni. Film v ospredje postavi 17 – letnega Elia, ki s svojimi starši preživlja poletne počitnice v Italiji, pri tem pa se nehote zaplete v strastno razmerje z očetovim univerzitetnim asistentom Oliverjem, vendar pa tok časa poskrbi, da njuna sprva lahkotna poletna romanca preraste v pravo ljubezen z žal omejenim rokom trajanja. Kot že omenjeno, zgodba filma režiserja Luca Guadagnina ne predstavlja nobene novosti, vendar pa je njena odlika ta, da že večkrat videni (beri; klišejski) zaplet predstavi na izviren in čudovito preprost način. Call Me By Your Name je s čudovitimi in idiličnimi prizori sproščujočega italijanskega podeželja in globoko poetičnostjo napolnjen film, ki gledalca brez težav posrka v svet, kjer se je čas ustavil in lahko vsaj za nekaj trenutkov vzklije pristna ljubezen. Guadagnino s počasnim tempom, duhovitimi dialogi in prepričljivo razvito ljubezensko zgodbo (ta sprva gradi na cinizmu in nezaupanju, postopoma pa se prelevi v globoko naklonjenost) ustavi ganljiv spomenik humanosti in toplini, vse pa je podkrepljeno z izvrstnim igralskim ansamblom, kjer kakopak najbolj izstopata Timotheé Chalamet in Arnie Hammer v svojih najboljših vlogah v karieri. Call Me By Your Name je ganljiva, mestoma zabavna in ravno prav provokativna in z izvirnim simbolizmom napolnjena drama, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.