Moški na robu živčnega zloma. S tem stavkom bi lahko začeli recenzijo črne komedije Thunder Road, ki temelji na istoimenskem kratkem filmu režiserja, scenarista in glavnega igralca Jima Cummingsa. Zgodba se začne z več kot deset minut trajajočim statičnim prizorom monologa policista Jamesa (Cummings) na pogrebu svoje matere in uvod služi kot izvrstna priložnost za napoved ozračja, v katerem mine preostanek filma. Naj se sliši še tako nenavadno, vendar Thunder Road je komedija, ki se ne trudi biti (preveč) smešna in se jemlje tako resno, da meji na parodijo, še posebej zaradi vrhunskih obraznih Cummingsovih grimas, ki so včasih že tako patetično tragične, da celo gledalcu postane nerodno in se začne na glas smejati. Od tragikomičnega uvoda naprej se glavni junak nekontrolirano spusti v brezno norosti in gledalec nestrpno pričakuje, kdaj se mu dokončno strgalo. A bilo bi nepremišljeno reči, da je Thuner Road zgolj komedija za ljubitelje črnega humorja; pod salvami smeha se skriva bridka pripoved o izgubi ter nezmožnosti čustvene zrelosti, močnega freudovskega kompleksa in premešanja vlog med odraslimi in otroci, še posebej v prizorih z Jamesovo odtujeno hčerkico. Film zaradi specifične vrste humorja in temačnega ozračja kakopak ne bo ugajal vsakomur, končni preobrat pa zna biti preveč nevmesen in brutalen, toda kot celota je Cummingsova tragična komedija vredna gledalčeve pozornosti.