Sadie je še en dokaz, da se ženske v svetu sedme umetnosti vse pogosteje uveljavljajo in s svojimi izdelki puščajo pri kritikih in gledalcih močan vtis. Pričujoči film je delo Megan Griffiths, ki ima za sabo zavidljivo filmografijo (The Off Hours, Eden, Lucky Them), tokrat pa se predstavi z zgodbo o osamljenem in vase zaprtem 13 – letnem dekletu, ki se sooča z odsotnostjo očeta. Ta namreč služi vojsko v tujini, zato Sadie dneve preživlja v družbi nekaj let mlajšega Francisa in ob prebiranju očetovih pisem, ki v njej ohranjajo upanje, da se bo nekega dne vrnil domov. A meseci kmalu postanejo leta in Sadie se je prisiljena soočiti z neprijetno resnico, ko mati v njun dom sprejme novega moškega, ki razbije idilično predstavo glavne junakinje, da bo njena družina znova srečna skupaj. Izhodišče pričujočega filma je Sadiejino razumevanje resničnosti, ki je tesno povezano z njenim malikovanjem lika odsotnega očeta. Sadie namreč posvoji karakteristike očeta v vlogi vojaka in vsakogar, ki “nasilno” vdre v njen mehurček, obravnava za sovražnika, katerega se je potrebno znebiti. To pa ne pomeni, da je film Sadie alegorija na ameriško zunanjo politiko in njene vojaške intervencije v tujini, ampak intimna družinska drama o disfunkcionalnih odnosih, izgubljenih priložnostih in razbitih iluzijah, ki občutljivo najstnico zaznamujejo še bolj kot odrasle ljudi. Ganljiva igra Sophie Mitri Schloss v vlogi naslovne junakinje ta konflikt in žalostno realnost še bolj zajame in gledalca čustveno izredno zaznamuje.