V filmih noir so bili običajno glavni liki antiheroji oz. osebe, ki resda sprejemajo svet z dobršno mero cinizma, samozadostnosti in vulgarnosti, vendar pa so globoko v sebi ljudje, ki si ob koncu dneva želijo prevlado dobrega nad zlim. V primeru klasike Where The Sidewalks Ends temu ni tako; glavni junak je namreč pokvarjen in nasilni policist, ki neusmiljeno premikasti vsakoga, ki se mu postavi po robu, vendar se neke noči vse to spremeni, saj ponesreči ubije glavnega osumljenca v umoru mestnega pomembneža in se v navalu panike znebi njegovega trupla, tekom preiskave pa policija vrže na oči na osumljenčevo privlačno ženo in njenega očeta. Where The Sidewalks Ends je klasični film noir, ki tematizira uničujočo “moč” nasilja v sodobni družbi in izpostavi težaven psihološki konflikt, kjer se je srboriti policist prisiljen soočiti s posledicami svojih dejanj, odkriti umazane podrobnosti iz svoje preteklosti in hkrati rešiti ljubezen svojega življenja, ki morebiti predstavlja edino simbolno moč upanje v tej umazani zgodbi. Režiser Otto Preminger prepriča gledalca s prepričljivim noirovskim ozračjem (večina filma se – kot je moč pričakovati pri tovrstnem žanru – odvija v ponoči in v utesnjenih stanovanjskih), kafkovskim dramatičnim tokom, izvrstno igro Dana Andrewsa in prelepe Gene Tierney (skupaj sta že igrala v Premingerjevi klasiki Laura) ter grenko sladkim zaključkom, ki kljub optimističnemu duhu ne zapade v sentimentalnost in glavnim junakom ne pusti, da se izmuznejo kruti usodi. Mojstrovina žanra.

Ocena 5