Kot sem že nekajkrat poudaril na teh straneh, imam precej odklonilen odnos do serije predelav klasičnih animiranih filmov studia Disney, saj me doslej niso navdušili ali pa mi vsaj dali vtis, da je njihov namen še kaj več kot molzenje denarja na račun nostalgije in lepih podob. Predelava Dumba, animiranke o malem slončku z velikanskimi uhlji, ki zna leteti, je sprva obetala zaradi imena, ki je stal za njo; Tim Burton je kljub temu, da njegovi filmi v zadnjih letih niso tako prepričljivi in domiselni kot v 90. letih, avtor s prepoznavnim stilom, dobrim občutkom za grajenje vizualno atraktivnih in prikupno bizarnih svetov z ekscentričnimi liki. Žal pa tudi njegov avtorski pečat ne uspe priti do izraza, če se nahaja pod budnim očesom velikega studia, ki ga bolj kot delanje dobrih filmov zanima dobiček za vsako sceno. Dumbo je vizualno privlačen film, vendar pa zunaj tega ne ponudi ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu; zgodba je po nepotrebnem razvlečena in v drugi polovici dolgočasna, liki so bodisi nerazviti ali pa enodimenzionalni, večina igralske zasedbe deluje napol zaspano (z izjemo odličnega Dannyja DeVita, katerega lik je edini v filmu, ki ima določeno mero osebnosti), naslovni lik pa je vizualno resda prikupen, vendar pa se zdi, da so njegova velikanska ušesa bolj zanimiva od njega samega. Dumbo je film, kateremu manjka vse tisto, kar je Disneyjeve risanke naredilo tako večne: emocij, duše in avtorske prepoznavnosti. Hkrati pa služi kot vnovični dokaz, da Disney ne bo večno nategoval občinstvo s prodajanjem enih in istih filmov, ki so zgolj tehnično izboljšani, medtem ko so vsebinsko plitki in dolgočasni.