Strah se pojavlja v vseh možnih oblikah; fizični ali psihični. Včasih nam lahko domišljijo prebudi en sam naraven pojav kot npr. veter. Oglašanje vetra v tihi pokrajini je lahko že samo po sebi strašljivo in tega se zaveda tudi srhljivi western The Wind, ki ga je moč opisati kot The Shining na divjem zahodu. Glavna junakinja filma je Lizzy, ki skupaj s svojim možem Isaacom živi nekje na samotnem podeželju, nekega dne pa dobita za sosede mlad par, ki pričakuje otroka. Od tu naprej začne četverico ogrožati nevidna sila, ki straši po okolici in hkrati vpliva na napete odnose med obema paroma. Režiserka Emma Tammi dokaže tisto, kar je pred njo že Jennifer Kent; da imajo ženske filmarke prav poseben čut za grozljivke, ki se bolj kot na kri, posebne učinke in predvidljive trike zanašajo na dobro in večplastno zgodbo, like, s katerimi se lahko poistovetimo ter srhljivo atmosfero z nevidno nevarnostjo, ki morebiti prestraši še bolj kot katerakoli pošast. Tammiejeva s filmom The Wind ustvari žanrsko poslastico, ki se večinoma odvije na enem samem kraju in s tem še dodatno poudari občutke osamljenosti likov in njihove naraščujoče paranoje zaradi nečesa, kar morebiti obstaja zgolj v njihovih glavah. Film vse odgovore premeteno skrije v meglico skrivnosti, ravno to pa gledalca še dodatno vzpodbudi, da si zgodbo ogleda še enkrat. Prihodnost grozljivk je v ženskih rokah.