V 90. letih je studio Disney beležil uspeh za uspehom, še posebej v prvi polovici, katere vrhunec je predstavljal orjaški hit The Lion King, nakar so pričakovanja ob najavi vsakega novega animiranega celovečerca pristala na kakopak visoki ravni. Verjetno je ravno to vplivalo na bolj medel sprejem epske romantične drame Pocahontas, za katero se je studio več kot očitno trudil, da bi postala naslednja “velika stvar”, vendar pa je navkljub spodobnemu finančnemu zaslužku predstavljala majhno razočaranje. Animiranka, ki zelo ohlapno temelji na resnični zgodbi o indijanski princesi in je postavljena v čas kolonizacije novega sveta Amerike, v ospredje postavi (izmišljeno) ljubezensko zgodbo med Pocahontas in britanskim vojakom Johnom Smithom; dvojica ob začetnem nezaupanju počasi spoznava čudesa neokrnjene narave novega sveta, kar pa posledično pripelje do naraščujoči napetosti med indijanskim plemenom in kolonialisti. S tehničnega vidika je Pocahontas presenetljivo poetičen film s sapo jemajočo animacijo, ob kateri se gledalec spočije oči in duha, kontrast med lepoto narave in surovostjo konfliktov pa naredi svet izredno barvit. Žal pa istega ne moremo reči za zgodbo in njene like; slednji namreč niso pretirano zanimivi, še posebej Pocahontas in Smith, ki ne bi mogla biti bolj generična in bleda, kar posledično vpliva tudi na njeno sterilno romanco brez kančka pristne iskrice. Film resda pridobi nekaj emocij ob dobro prikazanem konfliktu med domorodci in prišleki, hkrati pa prepriča s simpatičnim humorjem in dobrimi pevskimi vložki, toda žal to ni dovolj, da bi Pocahontas lahko štrlela iz povprečja. Drugače povedano; vizualno čudovit, a vsebinsko podhranjen film.