Da je generacija milenijcev na trgu dela prepuščena miloščini in poniževanju, ni nič novega, vse to pa še bolj poglobi njihovo že tako močno načeto eksistencialno krizo. Eden od prvih, ki je omenjeni generaciji dal glas, je bil Nejc Gazvoda s filmom Izlet in uspešno razbil stereotipe o milenijcih kot gruži razvajenih in nediscipliniranih pamžev. Podoben pristop ubere tudi komična drama Ne bom več luzerka v režiji Urške Menart, ki se – kot že razkriva sam naslov – poglobi v svet “luzerjev” oz. mladih ljudi, ki živijo v negotovosti in strahovih, hkrati pa jim za vrat diha svet odraščanja, ki jim je vse prej kot naklonjen. Glavna junakinja filma je Špela (Eva Jesenovec), diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki se ji na pragu tridesetega rojstnega dne začne rušiti svet; vsi njeni prijatelji so jo s trebuhom za kruhom popihali v tujino (vključno z njenim fantom), sama pa trmasto vztraja v Sloveniji in se preživlja s slabo plačanimi in nestabilnimi zaposlitvami. Sinopsis filma daje vtis, da bomo priča zamorjeni in temačni socialni drami, vendar temu niti približno ni tako; Menartova resne problematike prikaže z dobršno mero prikupnega življenjskega humorja, ki pa kljub temu nikoli ne zastre žalostnih razsežnosti krize, ki jo doživlja glavna junakinja. Film odlično ujame duh modernega slovenskega vsakdanjika mladega izobraženca, ki mora odrasti, pa vendar ne ve, kako, njegova pot pa je pospremljena z navihanim optimizmom, ki gledalca hkrati poučuje kot tudi zabava. Ne bom več luzerka se ponaša z odličnimi igralskimi predstavami (Jesenovec je igralsko odkritje!), živahnim tempom in iskrenim portretom težkega vsakdanjika milenijcev, hkrati pa ne nepretenciozen način nagovori ciljno publiko in ji predvsem vlije upanja. Izvrsten generacijski film in eden najboljših slovenskih filmov zadnjih let, ki brez težav konkurira ne samo evropski, ampak tudi svetovni filmski produkciji.