Marko Sosič je bridko dramo Komedija solz posnel v času, ko so se v slovenski družbi s prihodom množičnega vala beguncev in migrantov razpasli sovražni govor, hujskanje k nasilju ter šikaniranje vsega, kar diši po drugačnem. Kakšne posledice lahko sovraštvo pusti na človeku, skuša Sosič prikazati skozi intimno zgodbo o ostarelem invalidu Albertu (Ivo Barišič), ki se zapira za stene svojega stanovanja v Trstu, saj je prepričan, da je zunanji svet poln “tuje nesnage”, ki mu želi škodovati. Edino družbo mu predstavlja Ida (Marjuta Slamič), ki se dvakrat na teden pripelje iz Istre, da poskrbi zanj in za njegov dom. Zgodba filma se odvija v enem samem dnevu in večino časa mine v precej napetem ozračju, saj smo priča medgeneracijskemu trku; na eni strani optimistična in v življenje zaljubljena Ida, ki Alberta nagovarja k uživanju v malih stvareh (gledanje skozi okno, pogovor z vnukinjo), na drugi pa zagrenjeni in na svet jezni Albert, katerega grdo obnašanje predstavlja zgolj krinko za njegovo notranjo stisko. Sosič s filmom ne vztraja pri enodimenzionalnem portretiranju sodobnega zla (sovraštvo do drugačnosti), temveč se poglobi vanj in skuša najti razloge, ki človeka okužijo s takšnimi črnimi razmišljanji. Takšen pristop je v času, ko se pri vsaki družbeno relavantni temi zreduciramo zgolj na dve ekstremni možnosti (za nas ali proti nam), več kot dobrodošel in Komedija solz uspe gledalca vzpodbuditi k razmisleku o svet in ljudeh, ki ga obkrožajo. Filmu se sicer pozna, da je bil sprva mišljen kot kratkometražni izdelek, saj se poslužuje mnogih poetičnih prizorov, polnih (na trenutke rahlo ponavljajočega) simbolizma, nasploh pa je izdelek posnet v stilu staromodni slovenskih filmov, le da ob tem ne izpade zastarelo. Simpatična in globoka drama o ljudeh in njihovih napakah.