Rambo je ena redkih filmskih franšiz, ki je uspela tudi v najšibkejših trenutkih obdržati zadovoljiv nivo starošolske pretepaške / strelske akcije, ob kateri se lahko gledalec brez skrbi prepusti neškodljivemu testosteronu in mačizmu, ki sta v današnjih “progresivnih” časih vse prej kot zaželjena. Zato ni presenetljivo, da je najnovejše poglavje v franšizi z naslovom Last Blood postalo tarča izredno negativnih kritik, ki filmu očitajo nepotrebne nasilne ekscese in neodgovorno politično politično držo (četudi se je vredno vprašati, ali so filmi o Rambu – z izjemo prvega – sploh kdaj ciljali na politične komentarje). Rambo – vidno ostarel, utrujen in odvisen od zdravil – se tokrat odpravi v Mehiko, da bi rešil svojo nečakinjo, katero je ugrabil zloglasni kartel. Zgodba filma je sila preprosta in ne ponuja veliko priložnosti za možgansko telovadbo; liki so izredno enodimenzionalni, pozabljivi in jih stežka razlikujemo med seboj, tok zgodbe je predvidljiv, večino pozornosti pa je namenjene kazanju mišic in akrobatskih sposobnosti Sylvesterja Stallona, ki še vedno premore veliko pristnega igralskega šarma in je tudi fizično v dobri formi. Last Blood je nezapleten film, ki nemudoma preide k bistvu, vmes uspe najti tudi nekaj pristnih čustvenih momentov (še posebej med Rambo in njegovo nečakinjo), toda v ospredju je še vedno brutalno boleča akcija, ki zgolj proti koncu zapade v rahlo pretiravanje s prelivanjem krvi in bučnimi eksplozijami. Oboževalci franšize se bodo ob Last Blood počutili kot doma in kino zapustili z zadovoljivimi vtisi, to pa je pravzaprav tudi vse, kar od Ramba pričakujemo. Starošolska akcija, kot se šika.