Tek mnogim pomeni način življenja, spet drugim pa hobi, s katerim se lahko hvalijo na množičnih maratonih in lovijo všečke po družabnih omrežjih. Komična drama Brittany Runs a Marathon pa se posveča prvotnemu namenu teka; ohranjanju zdravega načina življenja. Na začetku filma se namreč glavna junakinja Brittany (prisrčna Jillian Bell) sooča s prekomerno težo in načetim zdravjem, zato se odloči spremeniti svoje življenje. Odpove se mastni hrani in alkoholu, predvsem pa se začne posvečati teku s ciljem, da bi pretekla znameniti newyorški maraton. Ena od odlik pričujočega filma je v tem, da se loteva težav marsikatere ženske (prekomerna teža, neodgovorni življenjski stil, slaba samopodoba) na izredno subtilen, inteligenten in prizemljen način, pri tem pa nikoli ne zaide v območje hollywoodskega kvazifeminističnega pokroviteljstva in ekscesne vulgarnosti. Film je očarljiv, topel, zabaven in na več mestih čustven, saj uspe dobro zajeti duh težkega obdobja glavne junakinje in pri gledalcu zbuditi sočutje (a ne pomilovanja). Brittany je navkljub mnogim oviram in slabostim še vedno močan lik, s katerim se bo verjetno poistovetila marsikatera ženska. Nažalost pa filmu po izredno vzpodbudni prvi polovici začne izgubljati sape in proti koncu postaja vse bolj nezanimiv in zasut z za žanr romantičnih komedij obveznimi klišeji. Namesto, da bi film še dodatno razvil osrednji konflikt, tega opusti in se zateka k vzpostavitvi neprepričljive romance in serviranjem zgodbic nezanimivih stranskih likov. Rezultat tega je sicer prikupna in za žensko občinstvo še kako dobrodošla žanrska osvežitev, ki pa tekom dobre ure in pol ne uspe ohraniti konsistentnega tempa in se spogleduje s pozabljivostjo.