Vsako leto v poplavi pozabljivih blockbusterjev, pocukranih politično korektnih dram in stupidnih komedij, čast sedme umetnosti rešuje neodvisna filmska produkcija, ki vedno znova preseneti z domiselnostjo, iskrenostjo in predvsem ostrino. Low Low spada v to kategorijo; minimalistična drama o težavnem odraščanju štirih srednješolskih prijateljic tik pred odhodom na kolidž se samozavestno spusti v brezkompromisno, a sočutno potretiranje izgubljene generacije mladih milenijcev, ki se znajdejo pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, četudi je njihovo okolje zastrupljeno z revščino, nasiljem in destruktivnim pobegom v svet omame. Pred nami se odvrtita dva dneva v življenju glavnih junakinj, ki se soočajo z težavnimi zaključnimi izpiti, strahom pred prezgodnjo nosečostjo, površinskim spolnimi odnosi, nasilnimi vrstnicami in nenazadnje tudi z lastnimi demoni, nad njimi pa je ves čas prisoten grenak občutek slovesa oz. zaključka določenega življenjskega obdobja. Low Low ni film, ki bi z junakinjami zrl naprej, ampak jih spremlja v sedanjosti in poskuša osvoboditi spon, ki jim preprečujejo pozitiven pogled v prihodnost. Odlične igralske predstave, zrelo obravnavanje precej kompleksih tematik kot so seksualno prebujenje in osamljenost ter simbolična luč upanja, ki tako junakinje kot gledalca popelje proti boljšemu jutri, so ključne sestavine tega neodvisnega filmskega biserja, ki se uvršča med ene najboljših dram o odraščanju letošnjega leta.