Eden od glavnih čarov irskih filmov je ta, da ti vedno ohranjajo precej robat občutek za socialni realizem in da se ne predajajo pretirani hollywoodski sentimentalnosti, patetiki in poenostavljenim razrešitvam konfliktov. Zato ni niti malo presenetljivo, da takšnega filma, kot je The Dig, čezlužniki ne bi nikoli zmogli posneti. Glavni (anti)junak zgodbe je Callahan, ki se po prestajanju 15 – letne zaporne kazni zaradi umora, vrne v rodni kraj, ki pa je obtičal v senci njegovega zločina. Še več; zemlja okoli njegove hiše je popolnoma razkopana, saj oče in sestra umorjenega dekleta še vedno iščeta kraj, kjer naj bi bilo to zakopano. The Dig je pristni irski podeželski noir triler, kjer mora glavni junak z zelo slabim spominom na dogodke usodne noči umora (predvsem zaradi obilice popitega alkohola) sestaviti realno sliko dogajanja in morebiti oprati svojo krivdo, ob tem pa se mora še soočiti s tistimi, katere je najbolj prizadel. Film po vizualni plati in ozračju ni pretirano poetičen, ampak toliko bolj umazan, surov in obarvan s fatalističnim vzdušjem, medtem ko se glavni junaki v prvi vrsti soočajo z lastnimi osebnostnimi travmami, ki bi jim pomagale razčistiti preteklosti in jih popeljati v prihodnost. Ta izrazito mračen ton bo nekatere gledalce odvrnil, a po drugi strani je jasno, da pri Ircih ni prostora za pocukranost in enostavne rešitve težav. Odlična naturalistična igra, pristno mračno vzdušje, dobro izoblikovani liki ter nekaj čustvenih trenutkov poskrbijo za to, da film nikoli ne postane dolgočasen ali generičen, se pa zna zgoditi, da bo končni razplet koga zmotil, še posebej zaradi nekaterih nepojasnjenih zaključkov. Kljub napakam in vprašljivim sklepom pa je The Dig dober primer irskega umazanega filma.