Star Wars sicer velja za eno najmočnejših in najbolj priljubljenih filmskih franšiz vseh časov, vendar pa se je ta zadnja leta sprehajala po precej majavih tleh, še posebej po finančno in kritiško uspešnem poglavju The Last Jedi, ki pa je s svojo rekonstrukcijo praktično vsega, kar je franšizo naredilo ikonično. naletelo na precej mešane odzive dolgoletnih oboževalcev. Franšizi je kazalo še slabše po finančnem polomu samostojne zgodbe o pilotu Hanu Solu, zato je studio Disney s sklepim delom nove trilogije, The Rise of Skywalker, skušal ubrati karseda varno pot do hitre zadovoljitve tistih, ki so franšizi obrnili hrbet. Na režijski stolček se je vrnil J.J. Abrams in ustvaril – milo rečeno – žalostno zmedo od filma, ki skuša patetično pihati na dušo oboževalcem Star Wars, pri tem pa izgubi identiteto in postane brezdušni tovarniški produkt studia, ki več kot očitno ni imel jasnega načrta glede vsebinskega razvoja nove trilogije. Sklepno dejanje nadpovprečno spretne bojevnice Rey, ki skuša zaustaviti tako zloveščega Kyla Rena kot ikoničnega Palpatina, katerega vrnitev ni nikoli pojasnjena (v filmu je dobesedno rečeno, da se je “nekako vrnil”), je tako rutinski korporacijski dolgčas s hitrim tempom, zaradi katerega je zgodba kronično nerazvita in liki kartonsko dolgočasni, gledalec pa nikoli ne dobi občutka, da se dogaja karkoli prelomnega, četudi naj bi film zaključil sago Luka Skywalkerja. Vizualno razkošne in raznolike lokacije, izpiljena podoba in nekateri vznemerljivi akcijski prizori sicer poskrbijo, da gledalec ne zaspi od dolgčasa, toda tudi ti svetli trenutke ne pomagajo, da bi The Rise of Skywalker lahko jemali za dostojno slovo od izvorne sage. Verjetno eno največjih filmskih razočaranj vseh časov.