Matej Nahtigal in Zoran Benčič sta duet, ki je pred dobrimi štirimi leti prinesel še kako potrebno svežino v slovenski filmski prostor z urbano kriminalko Psi brezčasja. Film sicer ni predstavljal večjega presežka in se je nekoliko prveč zgledoval po klišejih iz žanrsko podobnih čezlužnih izdelkov, je bil pa kompetentno narejen prispevek k razvoju domačega noir filma. Letos sta se Nahtigal kot režiser in Benčič kot scenarist vrnila na “kraj zločina” s kriminalnim trilejem Korporacija, ki se prav tako odvija v podobno temačnem, ciničnem in surovem okolju kot Psi Brezčasja; v filmu spremljamo nekoliko donkihotovsko odisejado policijskega inšpektorja Leona Galla, ki skuša razkriti ozadje sumljivega nakupa zemljišča za gradnjo največjega stavbnega kompleksa v mestu, saj bi s sklenitvijo tega posla porušili barakarsko naselje, v katerem je Leon odraščal. Drugi film navezave Nahtigal – Benčič je vizualno še bolj dodelan kot predhodnik; priča smo atraktivnim širokim planom velikanskega mesta, ki (tako kot naslovna korporacija) neusmiljeno žre svoje prebivalce, dodelanim kadrom z za noir značilnim kolažem senc in svetlobe, za film noir značilnim lokacijam (umazana stanovanja, sive ceste, razkošne vile, zakajeni lokali) ter labirintskemu pripovednemu toku, kjer vse do zadnje sekunde ni povsem jasno, kdo iz ozadja premika vse figure na šahovnici. Scenarist Benčič znova na prepričljiv način razgali svet, v katerem likom preostane zgolj dvoje; ali se podredijo korupciji in nepoštenosti ali pa propadejo / umrejo. V mnogih vidikih je Korporacija viden napredek od predhodnika, čeprav s seboj vleče tudi iste napake; rahlo površinski in enodimenzionalni liki, nekatere nelogičnosti v sami zgodbi, na trenutke štorasti dialogi ter nekonsistenten razvoj zgodbe, ki šele na polovici pridobi na tempu. Kljub kiksom pa je Korporacija izdelek, ob katerem se nam za prihodnost domačega filma noir ni potrebno bati.