Shell je 17 – letnica, ki živi skupaj s svojim očetom na odmaknjeni bencinski črpalki  v škotskem višavju. Njen vsakdanjik ne bi mogel biti bolj boleče rutinski; od jutra do večera toči bencin strankam, skrbi za očetove pogoste epileptične napade in hkrati močno hrepeni po pobegu iz svojega dolgočasnega življenja. Toda vsakič, ko njena želja po lepši prihodnosti postane močna, se spomni na bolečo realnost in še posebej svojega očeta, do katerega začne sčasoma čutiti nenaravno navezanost. Shell, celovečerni debi škotskega filmarja Scotta Grahama, je boleče iskren in intimen potret najstnice, ki se spopada z mnogimi težavami v odraščanju (od seksualnega prebujenja, želje po bližini, težavnega odnosa z očetom pa vse do hrepenenja po osebni svobodi), ki pa so še toliko bolj tragične, saj enostavno nima pogojev, da bi lahko iz svojega življenja lahko storila še kaj več kot zgolj dolgočasno rutino iz dneva v dan. In režiser Graham se upa dotakniti tudi bolj občutljivih problematik, še posebej elektrinega kompleksa, ki zavlada med Shell in njenim očetom, vendar to počne na subtilen ter vse prej kot eksplotacijski način. Zdi se tudi ironično, da film s skopimi dialogi ter odsotnostjo “akcijskega” dogajanja uspe povedati in prikazati ogromno, za to pa je zaslužna tudi fenomenalna igralska predstava Chloe Pirrie v naslovni vlogi, ki s svojo občutljivo prezenco uspe tudi v tihih trenutkih zajeti vihravo notranjost glavne junakinje. Shell je zahteven film, na trenutke celo neprijeten, toda hkrati iskren, nesentimentalen in niti malo boječ, da razkrije najbolj težavne predele človeške duše.