Svet organiziranega kriminala je bil v britanskih filmih vsaj do začetka 70. let pogosto upodobljen kot brlog ne pretirano brihtnih, zato pa toliko bolj zabavnih gangsterjev, ki so gledalce očarali s svojim šarmom in smislom za humor. A pravila igre je na glavo postavil akcijski triler Get Carter, ki se je odločil za bistveno bolj realističen, temačen in nasilen potret britanskega podzemlja, ob katerem tudi lahko vsebinsko podobni čezlužni izdelki kar zardijo od zavisti. Get Carter ima navidez preprosto zgodbo; gangster Jack Carter (Michael Caine v eni svojih najboljših vlog) se vrne v rodno mesto, da bi raziskal smrt svojega brata Franka, ki naj bi umrl v vse prej kot pojasnjenih okoliščinah. Carter kmalu ugotovi, da je bil brat vpleten v nečedne posle z lokalnimi gangsterji, vendar pa je z vsakim novim korakom k rešitvi samo še bolj ogrožen in konflikten v tem, kaj sploh želi doseči. Kot že rečeno, ima film dokaj preprosto zgodbo, ki pa se začne kmalu zapletati zaradi psihološko kompleksnih likov, katere ni moč omejiti na “dobre” in “slabe” fante. Svet, ki ga predstavlja klasika Mika Hodgesa, je umazan, krut, nasilen, nemoralen, neetičen ter za praktično vsakoga brezizhoden. Že glavni junak je takšen, da je z njim težko sočustvovati, vendar pa gledalec njegovo zgodbo z zanimanjem spremlja do konca, še posebej zaradi Cainovega neustavljivega šarma, odrezavosti in cinizma, ki pogosto pripelje do celo zabavnih situacij. Da pa ne bo pomote; Get Carter je še vedno temačen, nasilen in tudi za današnje standarde izredno provokativen film, ki bi lahko služil kot učna ura za tiste, ki bi radi posneli t.i. “edgy” izdelek z ogromno substance. Upravičeno ena od velikih britanskih filmskih klasik.