Morebiti me ob tem grabi nostalgija, toda ob ogledih filmskih komedij iz 80. in 90. let, se vedno znova sprašujem, kam neki je izginil njihov sproščen duh ter idealno ravnovesje med neobremenjeno zabavo in čustveno intenzivno dramo. Tedaj komedije še niso bile obremenjene s politično korektnostjo in širjenjem ideologij, tudi v najbolj vulgarnih in nezaslišanih momentih pa so uspele ohraniti srce na pravem mestu. Odličen primer klasične komedije iz 90. let je tudi športni film White Men Can’t Jump, ki se na šaljiv način dotakne precej zanimive tematike in sicer načinov igranja košarke pri belcih in temnopoltih, hkrati pa dregne v posplošenost miselnost, da so temnopolti rojeni za igranje košarke, belci pa jih želijo zgolj ponesrečeno posnemati. A globoko pod vso to satirično fasado se skriva prepričljiva, topla in ganljiva zgodba o nenavadnem prijateljstvu med Sidneyjem in Billyjem, ki se preživljata z igranjem ulične košarke, pri tem pa se poslužujeta tudi številnih prevar in drugih priložnostnih nečednosti. White Man Can’t Jump je tako “buddy-buddy” komedija, ki deluje zavoljo izvrstne kemija med odličnima Wesleyjem Snipesom in Woodyjem Harrelsonom, ob odštekanem humorju in privlačnih prizorih igranja košarke pa ne pozabi tudi na trenutke pristne človeške drame, ki opomni, da se mora prav vsakdo izmed nas soočiti z lastnimi težavami in s tem storiti korak več proti dosegi višjih ciljev v življenju. Nostalgična komedija, ki še danes požene adrenalin in pogreje srce.