Po mojem mnenju so Irci eden najbolj iskrenih narodov na svetu, ki so zmožni ustvariti avtorefleksijo na prav poseben način. To se odraža tudi preko njihove filmske umetnosti, ki v sebi skriva zanje značilno dozo socialnega realizma, ki je enako grob, tragičen pa tudi humoren. Slednjega v pričujočem filmu sicer ni moč najti, je pa Calm With Horses vzoren primer tega, zakaj so Irci še vedno unikatni prvaki na področju filma in da jim te titule še dolgo ne bo uspel vzeti nihče. Temačna noir drama, postavljena v hladno okolje irskega podeželja, predstavi zgodbo nekdanjega boksarja Douglasa (Cosmo Jarvis, ki se po načinu igre močno spogleduje z mladim Marlonom Brando), ki je psihično razklan med vlogama nasilne “gorile” lokalnih preprodajalcev mamil in skrbnega očeta svojega avtističnega sina. Četudi se zdi, da lahko ohranja ravnotežje med obema življenjema, se po ukazu, da mora prvič nekoga umiriti, v njem prebudijo negotovost, strah in predvsem dolgo potlačena čustva. Calm With Horses se večino časa ovija kot globoka osebna drama človeka, ki počasi prepoznava svoje grehe in se skuša zanje tudi odkupiti, vendar pa ga vedno znova dohiti kruta resničnost, katere ni več zmožen obvladovati. Film mojstrsko izriše glavnega junaka in njegove odnose s ključnimi liki (od bivše žene, avtistističnega sina pa vse do njegovega temperamentnega brata) ter gledalca počasi vodi do krvavega finala, kjer zgodba krene v vode kriminalnega trilerja. Ta žanrski preobrat ni niti najmanj moteč, saj predstavlja naravni razvoj zgodbe, ki je že od samega začetka postavljena v temačno in nasilno okolje, zato je povsem smiselno, da slej ko prej pride do prelivanja krvi. Poleg glavnega igralca Jarvisa je tudi preostali igralski ansambel čudovit (izpostavil bi predvsem Niamh Algar v vlogi psihično ranjene ženske, ki poleg sinčka predstavlja edino rešilno bilko za Douglasa), zgodba pa je povedana na enako brutalen kot tudi ganljiv način, zato se moči filma preprosto nemogoče upreti. Calm With Horses je še eden od draguljev irskega filma.