Nuclear je debitantski celovečerec režiserke Catherine Linstrum, ki v prvi polovici daje vtis socialno realistične družinske drame; glavni junakinji filma sta najstniška hči in njena mati, ki se na begu pred hčerinim nasilnim polbratom zatečesa v zapuščeno varno hišo v neposredni bližini že dolgo časa zaprte jedrske elektrarne. Okvirni zaplet filma se zdi zanimiv in Linstrumova se dokaj hitro izkaže kot kompetentna filmarka; vzdušje je prepričljivo temačno, prisoten je za britansko sedmo umetnost obvezen oster čut za realizem, fotografija (še posebej podvodni posnetki) je na trenutke čudovito preprosta, glasba minimalistično pretresljiva in igralski nastopi povsem na nivoju z izstopajočo Emilio Jones v vlogi najstniške hčere, ki ni na begu zgolj pred lastnim polbratom, ampak tudi pred svojo lastno usodo. Filmu pa se žal zalomi nekje na polovici, ko se nenadoma spremeni v dramo z nadnaravnimi elementi, kar privede do nekaj povsem nepotrebnih vsebinskih preobratov, hkrati pa zgodba prične izgubljati na sporočilnosti. Nuclear je film, ki ga poganjajo režiserkine ambicije, da bi gledalcu dostavila nekoliko drugačno in unikatno izkušnjo, kar je sicer vredno pohvale, vendar pa je končni rezutat zgolj napol uspešen. Kot že rečeno; prepletanje ostrega realizma in nadnaravnih elementov samo po sebi ni napačno, toda v tem primeru ne ustvarja koherentne celote, zgodba pa prav tako hitro izgubi rdečo nit. Na koncu se tako gledalec upravičeno vpraša, kaj točno je Linstrumova s filmom želela povedati, saj zgodba ne pripelje do zadovoljivega epiloga. Kot že rečeno; Nucelar je spodoben film, ki skuša pustiti močan vtis, vendar kmalu kloni pod težo lastnih ambicij.

Ocena 3