Če kje obstaja filmar, ki je svoje fobije, nervoze in frustracije uspešno cepil z umetnostjo, je to Woody Allen. Resda ga mnogi označujejo za čudno figuro (še posebej zaradi močnih obtožb o spolnem nasilju nad ženskami, ki ga sicer spremljajo že vrsto let), toda včasih je treba umetnost ločiti od umetnika. Tudi če nam Allen ni všeč (če sem popolnoma iskren, se tudi sam s težavo prebijam skozi večino njegovih filmov), mu ni mogoče zanikati unikatnega filmskega jezika ter simpatično posmehljive drže, ki bi v rokah kateregakoli drugega filmarja izpadla patetično. Komično dramo Irrational Man bi lahko označili za enega od resnejših Allenovih projektov, še posebej, ker so njegovi filmi redko tako pesimistični in cinično nesramno kot je ravno pričujoči. V njem spremljamo eksistencialni padec zapitega in ciničnega profesorja filozofije Aba Lucasa (znova odlični Joaquin Phoenix), ki je preprosto izgubil voljo do življenja in celo lastno profesijo dojema kot prazno zapravljanje časa. Njegov naveličan odnos do vsega obstoječega ne uspe odpraviti niti dvojno razmerje s profesorico in mlado študentko Jill (nič slabša Emma Stone), šele ob izvedbi moralno spornega dejanja Abe pridobi voljo do življenja in celo okusi osebno srečo. Irrational Man je eden od Allenovih najbolj provokativnih filmov, ki skozi sprva prisrčno romantično komedijo cinizma in posmehljivosti prepričljivo razgali še kako prisotno eksistencialno praznino sodobnega človeka, ki svojo odrešitev vidi zgolj v dejanjih, katera pošteno preizkušajo naša moralna načela. S tem Allen razgali bridko podobo našega vsakdana, kjer človek najde srečo na napačnih mestih in zaradi tega na koncu izgubi vse, na kar se je lahko še pred kratkim zanašal. Irrational Man je s prefinjenih humorjem, odlično igro, živahnim tempom in globokimi filozofskimi vprašanji resda nekoliko pesimističen in grob, vendar še vedno nenavadno očarljiv film.