Navkljub prikupnemu naslovu je Snow Angels vse prej kot prijeten film; gre za izredno pretresljivo dramo, ki se samozavestno in brez značilne hollywoodske pocukranosti spusti v najbolj temačne kotičke človekove osebnosti, katera iz nas pogosto potegne najslabše. Film Davida Gordona Greena (večina se vas ga spomni po režiji modernega nadaljevanja klasike Halloween iz leta 2018) se začne v stilu misteriozne kriminalke, ko med vajo šolskega ansambla na nogometnem stadionu odjeknejo streli, nato pa se zgodba pomakne za tri tedne nazaj in predstavi tri osrednje like in njihove zapletene odnose; Arthur je srednješolec, ki preživlja težko ločitev staršev, denar pa si služi z delom v restavraciji, Annie – sicer Arthurjeva kolegica v službi in nekdanja varuška – je sveža ločenka, ki se zapletle v razmerje s poročenim moškim, ki je hkrati tudi mož njene najboljše prijateljice, Glenn pa je Annienin nekdanji mož, ki se po poskusu samomora skuša postaviti na noge in urediti odnose z bivšo ženo ter svojo hčerkico. Film nas v prvi polovici, zaznamovani s počasnim tempom, seznani z glavnimi liki in to precej uspešno, saj se gledalci z njimi nemudoma poistovetimo in do njih zbudimo tudi sočutje, četudi so globoko v sebi ranjeni, konfliktni in pogosto impulzivni. V drugi polovici mesto zadane huda tragedija, ki že tako napete odnose še dodatno zaostri, junaki pa si s svojimi nepremišljivimi odločitvami kopljejo še večjo luknjo. Kot že rečeno, je Snow Angels precej težak film, ki razgalja najbolj srce parajoče osebne tragedije, ne da bi ob tem izpadel eksplotacijsko ali ceneno. Za to so zahvalni tudi glavni igralci, med katerimi briljirata sicer vedno odlični Sam Rockwell in še nikoli prej tako prepričljiva Kate Backinsale. Nekatere vložene zgodbe so resda manj zanimive od drugih (predvsem Arthur ni tako zanimiv lik in tudi končni razplet njegove zgodbe ni prepričljiv), toda kot celota Show Angels funkcionira kot tragična in ganljiva zgodba o ranljivosti, izgubi ter čustveni nezrelosti.