Včasih mi ni jasno, zakaj filmarji niso vsaj malce kreativni in si za imena svojih izdelkov ne izberejo nekaj, kar ne zveni kot da bi na hitro pobrali nekaj besed iz slovarja. Kot da bi potihem vedeli, da prodajajo grozno robo in želijo nadnjo izvesti samosabotažo, da bi film čimprej poniknil v greznici podobno cenenih tretjerazrednih skropucal. Force of Nature že po naslovu ne obeta veliko in točno to tudi dostavi; uro in pol trajajoč generični triler, ki skuša funkcionirati kot poklon politično neobremenjenim starošolskim akcijam, pri tem pa zanemari praktično vse elemente, ki nek film naredijo gledljiv. Akcijski triler o dveh policistih, ki morata sredi orkana v Puerto Ricu izseliti stanovalce iz nevarnih območij, pri tem pa trčita ob tolpo preprodajalcev z umetninami, ne bi mogel biti bolj neumen; kdorkoli bo v pričujočem filmu iskal kakršenkoli smisel, mu lahko zagotovim, da gre za že vnaprej izgubljeno bitko. A trapasta zgodba ter stereotipno prazni liki, katerih dejanja včasih mejijo na čisto imbecilnosti, niso tisto, kar ta film delajo tako slabega; njegova glavna težava je ta, da režiser Michael Polish ne ve, če bi ubral bolj resen ali zafrkantski pristop, zato se odloči izbrati kar oba in s tem ustvari popolno zmešnjavo elementov, ki preprosto ne grejo skupaj. Na trenutke je film tako absurden in poln nevmesnih epizod (ena od njih vključuje tudi stanovalca, ki v svojem stanovanju hrani divjo žival, alergično na policijske uniforme), da že postane nekakšna avtoparodija, vendar pa predvsem v drugi polovici postane pretirano resen in skuša iz gledalca izvabiti čustva ob smrti določenih likov. Za boljši rezultat filma bi Polish moral s svojo zafrkantsko naravo kreniti do konca in ustvariti čisto komedijo. Edini, ki se zaveda, da se nahaja v nenamerno komičnem filmu, je Mel Gibson, ki ne bi mogel igrati bolj neobremenjeno in uživaško. Gibson je tudi edina rešilna bilka tega podpovprečnega trilerja, ki ga boste pozabili že med samim ogledom.