Romantična drama Lost Girls & Love Hotels je film o osamljenosti in praznem hedonizmu, ki skuša ta zoprn občutek eksistencialne praznine vsaj za silo zakrpati. Zato ni presenetljivo, da se film odvija v orjaškem urbanem labirintu ulic japonske prestolnice Tokio, kjer je vsak človek nepomembna in majhna entiteta z nešteto maskami, pod katerimi skriva svojo pravo, nečedno identiteto. Ena od teh je tudi glavna junakinja filma, osamljena in življenja naveličana Margaret (ena od najboljših predstav Alexandre Daddario); ta je podnevi zaposlena kot inštruktorica angleškega jezika, ponoči pa tava po tokijskih ulicah in se zateka k popivanju in priložnostnemu grobemu seksu. Prva polovica filma se osredotoča grobemu prikazu Margaretinega praznega vsakdanjika; priča smo mnogim tihim in simbolističnim prizorom z vizualno estetiko Refnove mojstrovine Only God Forgives, odsotnost glasbe in melodramatičnih zasukov pa poskrbijo, da temačno in depresivno vzdušje nikoli ne postane preveč hollywoodsko izumetničneo. Lahko bi rekli, da je Lost Girls & Hotels najbolj prepričljiv kot atmosferična urbana drama o praznih ljudeh, ki skušajo nekaj najti, vendar sami nimajo pojma, kaj. Žal pa film krepko pogrne ko bi moral predstaviti zanimivo zgodbo; tu je sicer prisoten okvirni zaplet, ko se Margaret spusti v razmerje s sicer zaročenim gangsterjem, vendar pa na tem mestu film začne izgubljati tla pod nogami. Ljubezenska zgodba, ki jo film želi prodati kot verodostojno in realistično kompleksno, ni pretirano zanimiva (tudi zaradi pomanjkanje kemije med igralcema) in večino časa brezciljno tava v prizadevanju, da bi gledalcu posredovala sporočilo, pa četudi je to zelo površinsko in slabo raziskano. Z drugimi besedami; Lost Girls & Love Hotels je prepričljiva atmoferična drama in toliko slabša karakterna študija, ob kateri na koncu čutimo ravno toliko kot večino fila čuti glavna junakinja; skoraj nič.