Časovna distanca pogosto vpliva na relavantnost umetniškega dela, ki se ponaša z močnim družbenim komentarjem. Gledališka igra The Boys in the Band, ki jo je leta 1968 napisal Mart Crowley, le dve leti kasneje pa je bila deležna prve filmske adaptacije v režiji Williama Friedkina, bi lahko označili za produkt svojega časa, saj delo spregovori o položaju in težavnem vsakdanjiku gejevske skupnosti v ameriški družbi, ki je bila v začetku 70. let še vedno izrazito sovražno nastrojena proti istospolno usmerjenim. Še več; tudi Hollywood se je v svoji filmski produkciji izogibal prikazovanju zgodb o homoseksualcih, da ne bi bil deležen moralnega linča, ravno zato pa sta tako omenjena igra in film ob času izida predstavljala prelomnico, ko je tematika istospolne usmerjenosti začela prodirati v mainstream. A danes je leto 2020, homofobija in predsodki do homoseksualcev so v družbi sicer še vedno prisotni, toda lahko se strinjamo, da se je ozračje precej sprostilo in tudi na velikem platnu uzremo vse več zgodb, ki odkrito spregovorijo o intimnem življenju predstavnikov istospolne skupnosti. Je torej sploh smiselno, da bi dandanes spremljali novo priredbo omenjene igre in filma, ki sta dvignila veliko prahu bolj zaradi starokopitne mentalitete tedanje družbe kot pa same vsebine, ki po današnjih standarnih ni ravno provokativna? Ali je najnovejša Netflixova predelava klasike The Boys in the Band lahko tudi danes vredna gledalčeve pozornosti? Glede na končni rezultat bi rekli: še kako. Navkljub časovni distanci je pričujoči film v spretni režiji Joa Mantella še vedno aktualen, oster, zabaven in bridek vpogled v en večer v življenju skupine homoseksualcev, ki se zberejo na rojstnodnevni zabavi v stanovanju zapitega in zagrenjenega pisca scenarijev Michaela (Jim Parsons v nekoliko resnejši vlogi, četudi bodo mnogi v njegovi predstavi zaznali nekaj osebnosti nevrotičnega Sheldona iz The Big Bang Theory). Sprva zabaven večer popivanja in medsebojnega zbadanja se spremeni v nekaj popolnoma drugačnega, ko na vrata stanovanja potrka Michaelov nekdanji cimer iz študijskih let ter sproži val verbalnega obračunavanja ter odkrivanja dolgo zamolčanih skrivnosti. Film sicer sledi klasičnemu dramskemu zapletu, ko se navidez neobremenjen večer zabave spremeni v katastrofo, toda Mantello ne uspe zgolj spoštljivo slediti izvirnemu duhu gledališke igre, ampak tudi modernizirati njeno sporočilo za današnje čase, ko se za homoseksualce (žal) mnogo stvari ni spremenilo. The Boys in the Band preko fenomenalnih igralskih predstav, živahnega dogajanja in pristnih dialogov razgali bridko sliko vsakdana, ki bo poznana vsakomur izmed nas; bežanje pred tem, kdor si, sramota, opažanje lastnih napak pri drugih ljudeh, neiskrenost, prazno hrepenenje ter prvinska sla, kateri moramo slediti za doseg osebne sreče. The Boys in the Band je tako vrhunska čustvena drama, ki uspešno nagovori vsakega gledalca in ga vzpodbudi k razmisleku o tem, koliko “sebe” je v vseh teh letih še uspel ohraniti.