Tim Burton je zadnje leta resda zataval v vode, katerih ne obvladuje najbolje in s tem tudi tratijo njegov talent, vendar pa je navkljub temu še vedno eden od genijev, ki je svoje čase iz še tako morbidnih in čudaških zgodbic uspel ustvariti nekaj nenavadno očarljivega in zabavnega. Več kot vzoren primer tega je stop-motion komični muzikal Corpse Bride, ki že v naslovu razkrije, da bomo gledalci priča izredno bizarni ljubezenski zgodbi. In res; glavni junak animiranke je Victor Van Dort, sramežljivi mladenič, ki se tik pred poroko iz koristoljubja odloči vaditi svojo prihajajočo vlogo moža v družbi Emily iz dežele mrtvih, ki pa do bodočega ženina začuti globoko ljubezen, zaradi katere se je pripravljena odpovedati marsičemu. Corpse Bride še zdaleč ni film o nekrofiliji ali kakršnikoli drugi moralni sprevrženosti, temveč presenetljivo prikupna, zabavna in srčna romantična drama, ki je Burtonu (ta je film posnel skupaj z Mikom Johnsonom) pisana na kožo, saj z njo kombinira zanj značilno gotsko ikonografijo z družinsko zabavo, polno nalezljivih pesmi, simpatično ekscentričnih likov ter pristno zgodbo o iskanju prave ljubezni ter sledenju svojemu srcu v trenutkih, ko ti čustva narekuje razum. Animiranka sicer ne dosega vrhunskosti klasik kot je The Nightmare before Christmas, saj ji primanjkuje nekaj izvirnosti ter še bolj drznega črnega humorja, toda navkljub temu je Corpse Bride tisto, zaradi česar je Burton postal mojster v svojem poslu; nihče drug na tem svetu bi znal očarljivost in morbido spraviti v tako prepričljivo simbiozo. Upamo, da bo Burton nekoč to spoznal in se vrnil v formo.