Romantična komedija z ogromno krvi Spontaneous se ponaša z odlično idejo; neko ameriško srednjo šolo začnejo pretresati nepojasnjene smrti dijakov, ki na lepem eksplodirajo kot vreča, napolnjena s krvjo, sredi kaosa pa se rodi ljubezen med fantom in dekletom, ki nista povsem prepričana, kdaj bosta tudi sama postali žrtvi absurdne smrti. Film je s svojo odštekano premiso in prepletanjem starošolske romance, grozljivke in ZF trilerja na dobri poti, da postane nepozabna gledalska izkušnja in eden najbolj unikatnih filmov letošnjega leta, vendar pa žal te ravni ne doseže. Pravzaprav bi lahko pričujoči film označil za eno večjih (glede na ves potencial celo največjih) letošnjih razočaranj, saj gre za še eno mladinsko komedijo, ki nima niti najmanjšega pojma, kako se mladi obnašajo in kakšen je pravzaprav njihov vsakdan. Podobno kot Booksmart ima tudi ta film zacementirano prepričanje, da se mladi v Ameriki obnašajo kot govorniki na shodih demokratske stranke in da je njihova edina skrb v življenju to, da čimprej naženejo Trumpa iz Bele hiše in da jih ne bi ugrabili zlobni republikanci. Ravno zato tudi romanca med osrednjima junakoma ne izpade prepričljivo, saj ju gledalec ne vidi kot dva običajna najstnika, ki si želita preživeti kaos, ampak kot dva razvajena 40 – letnika, ujeta v telesih 20 – letnikov, ki verjetno v postelji spita skupaj s portretom Baracka Obame. Da ne bo pomote; nič ni narobe, če želijo mladinski filmi nasloviti politična vprašanja (četudi imam sam osebno željo, da tega vidim čim manj), toda ne na tak način, kot to počne Spontaneous, ki je tako len in nedomiseln, da se niti ne trudi zakriti spoznanja, da je nastal zgolj zato, da bi gledalca utrujal z otročjimi in ozkogledimi politiziranji, ki bodo Ameriko v prihodnje samo še bolj razdvajali. In očitno ta trend v Hollywoodu še nekaj časa ne bo ugasnil, saj so mu (pretežno liberalno usmerjeni) filmski kritiki zelo naklonjeni. Žal.