Alfonso Cuaron je eden od tistih filmarjev, katerega izdelki skoraj vedno dajejo občutek, da so izšli pred svojim časom. Njegovo tehnično inovativni, drzni, provokativni in na trenutke že skoraj vizionarski filmi na gledalcih vsekakor pustijo močan vtis, saj hkrati odražajo tudi režiserjevo zastrašujoče razumevanje toka časa, ki poganja človeško zgodovino. In upam si reči, da mu je slednje dosedaj najbolje uspelo v distopični drami Children of Men iz 2006, vendar pa z vidika položaja današnjega sveta daje občutek, kot da je bila posneta šele pred kratkim. Film, posnet po istoimenskem romanu P.D. Jamesa, je postavljen v leto 2027, ko svet ne bi mogel biti v bolj uničujočem stanju; reprodukcija ni več možna, prebivalstvo se neustavljivo stara, Velika Britanija pa predstavlja edino državo na svetu, ki ljudem omogoča možnost preživetja, kar povzroči množični naval beguncev. Sredi tega kaosa se znajde tudi cinični nekdanji aktivist Theo (Clive Owen), ki po naključju postane zaščitnik temnopolte begunke Kee (Clare-Hope Ashitey), prve noseče ženske po več kot dveh desetletjih. Kot že rečeno, je ena od glavnih odlik pričujočega filma Cuaronova zastrašujoča vizija prihodnosti, ki je skorajda preroška; Children of Men namreč napove izbruh begunske krize, temačen svet, ki se utaplja v nasilju in političnih nemirih, vojaško organizacijo družbe in naraščujočo represijo oblasti nad civilnim prebivalstvom. Z drugimi besedami; tisto, kar je v pričujočem filmu mišljeno kot del fiktivne utopije je po več kot 15. letih postala naša realnost. Ravno zato je Children of Men danes še bolj aktualen, zlovešč in provokativen, kar pa seveda ni edini razlog za ogled filma. Tragična epopeja je zaznamovana z odličnimi igralskimi predstavami (sicer večkrat podcenjeni Clive Owen postreže z najboljšo igro v svoji karieri), subtilnim simbolizmom, ki razgalja brutalne mehanizme totalitarne oblasti, fascinantno in morbidno vizualno podobo ter predvsem izvrstnimi akcijskimi prizori, ki so pogosto zaznamovani z več minut trajajočimi neprekinjenimi kadri, zaradi katerih je gledalec še toliko bolj vključen v samo dogajanje in občuti vsako kroglo, ki švigne mimo. Children of Men je film, ki bi ga ob izidu lahko dojemalo kot temačno svarilo prihodnosti, danes pa je žal postal refleksija kaotične, nasilne, komformistične, avtoritativne in represivne družbe, ob kateri se pogosto vprašamo: “Kakšen svet bomo pustili našim otrokom?