Da gledalec skupaj z glavnim junakom odkriva njegovo identiteto, je že desetletja star filmski trik, ki ga je najbolj spretno uveljavilo ravno klasično obdobje filma noir v 40. in 50. letih. Takšen pristop je idealen za podoživljanje zmedenosti in izgubljenosti osrednjega lika, ki ve ravno toliko kot gledalec, to pa ju skupaj spravlja ob živce in hkrati drži na robu napetosti. In če potrebujete vzoren primer filma, ki izgubo spomina izkoristi skoraj do popolnosti, je to Somewhere In The Night, ki ga je leta 1946 posnel Joseph L. Mankiewicz. Glavni junak je ameriški vojak, ki se nekega dne zbudi v vojaški bolnišnici na Havajih in nima pojma, kdo je. Edini dokaz njegove identitete je denarnica, na kateri piše, da mu je ime George Taylor in da je pred vstopom v vojsko stanoval v hotelu v Los Angelesu. Ta dokaj šibka sled ga požene skozi moreč, nasilen in temačen labirint, kjer trči ob bistveno več vprašanj kot odgovorov, ne pomaga pa niti to, da na poti do razkrinkanja lastne identitete trči ob fatalne ženske, sociopatske gangsterje, zvite policiste ter edini simbol upanja v podobi prikupne barske pevke, ki mu želi pomagati po najboljših močeh. Somewhere In The Night je film noir, ki bi lahko brez težav zaključil obdobje omenjenega žanra, saj je vse njegove karakteristike realiziral do skorajšnje popolnosti; odlične igralske predstave (še posebej Nancy Guild v vlogi šarmantne pevke, ki je vse prej kot tipičen primer noirovske fatalne ženske), živahno dogajanje, barvite lokacije (od zakajenih barov, temačnih ulic, pristanišč pa celo do psihiatrične bolnišnice), hiter tempo, nenavadno visoka doza humorja in predvsem široka galerija likov, ki ostanejo v spominu ravno zato, ker so tako očarljivo čudaški ali zoprno hudobni. Skratka; Somewhere In The Night je več kot primerna izbira za tiste, ki bi se radi seznanili s klasičnim obdobjem filma noir, pa ne veste, kje točno bi začeli. Tu boste našli vse, kar dela film noir tako privlačen.