Legendarni Stanley Kubrick je bil v začetku 70. let že prepoznan kot samosvoj, trmast in provokativen filmski umetnik, ki je znal občinstvo enako močno očarati kot tudi zmesti. Toda skoraj nihče ni bil pripravljen na šok, ki ga je Kubrick pripravil leta 1971 s filmom A Clockwork Orange, posnetem po istoimenskem romanu Anthonyja Burgessa; distopična kriminalna drama je namreč ob izidu dvignila ogromno prahu zaradin izredno grafičnih prizorov nasilja in bila v več državah celo prepovedana. Takšen odziv je sicer razumljiv, saj je A Clockwork Orange film, ki bo pošteno zamajal gledalčeve poglede na svet in ga soočil z neprijetnim dejstvom, da je lahko boj proti nasilju bolj brutalen in neizprosen kot nasilje samo; to na lastni koži izkusi Alex DeLarge (nepozabno zlovešči Malcom McDowell), ki v distopični Britaniji vodi tolpo anarhističnih sociopatov, kateri uživajo v pitju mlečnega mamila in izvajanju nasilja nad šibkejšimi od njih. Ko Alex in njegovi banditi vlomijo v vilo pisatelja in njegove žene, kjer njega pretepejo do onemoglosti, njo pa posilijo, se za glavnega (anti)junaka začnejo težave; zaradi vandalizma je poslan v zapor in podvržen prevzgojni terapiji, ki bi ga ozdravila apetitov po nasilju. Do te točke se Kubrickov film odvija kot klasična zgodba o barabi, ki gre v zapor in se tam na novo rodi, vendar pa je A Clockwork Orange zamišljen kot inteligentna groteskna satira o krhkosti posameznika pri soočanju s sistemskimi zlorabami in spornimi metodami t.i. “obratne psihologije”; ki lahko navkljub dobrim namenom povzroči popolnoma kontra učinke. S pomočjo odličnih igralskih predstav, zlovešče hladne vizije prihodnosti, brezkompromisnega prikaza brutalnosti vseh oblik nasilja (od golega fizičnega pa vse do sistemskega) ter roganja konvencionalni psihologiji je Kubrick ustvaril večno mojstrovino.