V 50. letih minulega stoletja so bili vojni filmi še vedno podvrženi poveličevanju idealov herojstva in časti, delno tudi v namene prebolevanja družbenih travm po koncu brutalne 2. svetovne vojne, ki je zahtevala na milijone življenje. Toda legendarni Stanley Kubrick se je po začetnih izletih v žanrih dokumetarnega filma in noir kriminalk odločil, da v zlatem obdobju herojskih vojnih epov postreže z minimalistično, absurdno realistično in kot britev ostro protivojno moralko Paths of Glory, posneto po istoimenskem romanu Humphreyja Cobba. Zgodba se odvija za časa 1. svetovne vojne oz. v objemu umazanih obrambnih jarkov francoske vojske, ki s strani neizprosnega generala Mireauja prejme nemogoč ukaz; direktni napad na pomembno strateško točko, ki pa bi po mnenju preudarnega polkovnika Daxa (Kirk Douglas) zahtevala mnogo življenj vojakov za prazen nič. Ko se napad izkaže za popolno polomijo, vrh francoske vojske z Mireaujem na čelu naključno izbere tri vojake in jih obtoži odgovornosti za nastalo situacijo. Tehnično gledano, je Paths of Glory vojni film, vendar je takšna oznaka zanj skorajda krivična, saj ne bi mogel biti bolj protivojni; Kubrick se s svojo značilno samozavestno in brezkompromisno umetniško držo močno distancira od žanrskih klišejev in postreže s tudi za današnje čase brutalno realističnim portretom nekoliko drugačne vojne oz. vojne v ozadju, ki ne poteka na bojišču, temveč izpostavi ranljivost posameznika v primežu neusmiljenega kolesja vojaških režimov. Zato ne preseneča, da se glavnina dogajanja odvija v notranjosti obrambnih jarkov, sodnih dvoran in vojaških zaporov, osrednji liki pa so zgolj nedolžne šahovske figure v igri tragičnega absurda. Paths of Glory je tako film brez klasičnih spopadov med zavezniki in sovražniki, saj se osredotoča na “sovražnike” v vseh nas in na nemočne žrtve vojaške propagande, patetičnih idealov in utopičnega heroizma. K temu dodajmo še za Kubricka značilno tehnično izpiljenost, njegov občutek za grenko ironijo, odlične igralske predstave in neusmiljeno hladen ton, ki še dodatno izpostavi absurdnost dogajanja, končni rezultat pa je prvorazredna moralka, ki je danes enako glasna in udarna kot pred več kot 50. leti.