Rosebud. Misteriozna zadnja beseda časopisnega magnata Charlesa Fosterja Kana, ki požene nekonvencionalni tok zgodbe epske drame Citizen Kane, sicer celovečernega prvenca “čudežnega dečka” Orsona Wellesa, ki je leta 1939 prispel v Hollywood in dosegel za tedanje čase nepredstavljiv privilegij popolne kreativne kontrole nad filmom. To, da je bil film v očeh javnosti razumljen kot nekakšen intelektualni napad na tedanjega medijskega barona Williama Randolpha Hursta, ni presenetljivo, saj je bil Orwell ravno dovolj nor in predrzenm, da si je lahko privoščil tak tvegan podvig. Kot že rečeno; Citizen Kane je preko številnih flashbackov povedana zgodba o vzponu in padcu naslovnega junaka, ki pri rosnih 25. letih postane vladar medijskega imperija in postopoma gradi svojo konfliktno medijsko podobo karizmatičnega, inteligentnega in pogumnega, hkrati pa arogantnega, egoističnega in pohlepnega tajkuna, ki navkljub razkošju, zabavam, poznanstvom in dejstvu, da njegov časopis vsakodnevno prebiral skoraj 44 milijonov Američanov, ni sposoben najti prave sreče v življenju. Kane, ki ga fenomenalno upodobi Welles s svojo šarmantno igro, ki pooseblja junakovo persono, večjo od življenja, je tako ujet v večno zgodbo o iskanju nedosegljivih idealov, tistega idiličnega koščka ameriških sanj, ki se slej ko prej zrušijo v prah. Citizen Kane za mnoge spada v sam vrh najboljših filmov vseh časov, kar je stvar okusa, toda filmu je nemogoče odreči velikanskega vpliva, ki ga je imel na industrijo; ne samo, da je poudaril silno moč avtorskega filma, ampak je bil hkrati tudi tehnološki pionir z vpeljavo mnogih, za tedanje čase celo izzivalnih, snemalnih tehnik (npr. deep focus) in nelinearnega pripovednega toka s pogostim zanašanjem na nezanesljive naratorje (Kane namreč “oživi” skozi naracijo tistih, ki so ga poznali, vsak pa seveda postreže s svojo interpretacijo njegovega življenja). Zaradi svoje neobičajne strukture in počasnega tempa, ki je sicer za takšen tip zgodbe povsem ustrezen, bo film nekaterim morebiti dolgočasen in nevzdušen, spet druge pa bi znalo zmotiti, da so nekateri stranski liki rahlo nerazviti (Kanova prva žena in njegovi sodelavci pri časopisu). Navkljub kiksom, ki so bolj ali manj stvar gledalčevih preferenc, pa ima Citizen Kane zasluženo svoj prostor med filmskimi klasikami in je testament neustavljivi ustvarjalni moči enega najbolj karizmatičnih filmarjev vseh časov.
