Poljska je država, ki je prepoznavna po svoji goreči religioznosti in žal tudi po pogosto skrajnih konservativnih stališčih, zato ni presenetljivo, da je bila satirična drama Corpus Christi, sicer tretji celovečerni film režiserja Mateusza Pacewicza, v domovini deležna izredno kritičnih odmevov s strani cerkvenih krogov. Še posebej zato, ker film tematizira sicer na Poljskem zelo pogost pojav šarlatanskih duhovnikov oz. ljudi, ki se izdajajo za božje odposlance; mednje spada tudi glavni junak pričujočega filma, 20 – letni Daniel (odlični Bartosz Bielenia), ki med prestajanje zaporne kazni doživi versko razsvetljenje in po odhodu na prostost zaide v zakotno vasico, kjer mu je odrejeno delo na žagi. Toda Daniel čuti, da je njegovo poslanstvo nekje drugje, zato se po spletu okoliščin začne izdajati za duhovnika, ki s svojimi nekonvencionalnimi pristopi poveže lokalno skupnost, travmatizirano zaradi prometne nesreče, katero je povzročil pijan voznik in vzel življenje šestih najstnikov. Navkljub ugledu, ki ga Daniel uživa, pa je samo vprašanje časa, kdaj bo njegova prevara razkrinkana. Nekateri gledalci bi rekli, da je okvirni zaplet filma banalen, vendar Pacewicz uspe zgodbo razvijati na izredno prizemljen in ganljiv način, še posebej zahvaljujoč izredno simaptičnemu glavnem junaku in hitro poistovetljivim stranskim likom. Osrednji motiv filma Corpus Christi je osebna zgodba glavnega junaka, ki je resda prevarant, vendar pa gledalec do njegovih dejanje ne more čutiti globjih zamer, saj film izpostavi čudovito ironijo; nekdanji kaznjenec, katerega življenje je bilo do neke točke zaznamovano s kriminalom, nasiljem, seksom, alkoholom in drogami, opravlja delo lažnega duhovnika na bistveno bolj iskren in human način kot marsikateri pravi duhovnik, njegovo razumevanje krščanskih naukov in realiziranje le-teh pa je že skoraj občudovanja vredno. V tem delu zgodbe se tudi skriva močan satirični naboj filma, ki se v osnovi roga pokroviteljski pobožnosti poljske družbe (to je razvidno preko kontrasta, kjer bogaboječi ljudje ob nedeljah hodijo v cerkev poslušati maše o odpuščanju, čez teden pa vdovi povzročitelja prometne nesreče pišejo grozilna pisma in po fasadi njene hiše puščajo obscene grafite) in moralni hinavščini klera, ki ga bolj kot sledenje božjim naukom skrbi lastni imidž. Corpus Christi je prefinjeno oster, subtilno satiričen in duhovit portret poljske družbe, hkrati pa je tudi ganljiva zgodba o pravi moči odpuščanja in spoznanju, da duhovniška oprava ne garantira vzornega božjega predstavnika.
