Filmi, ki tematizirajo grobo življenje za rešetkami, so gledalcem vedno znova fascinantni, saj s tem dobijo vpogled v vsakdan ljudi, do katerih iz takšnih ali drugačnih razlogov čutimo nekakšen odpor in moralne zadržke. Resda filmi kot je npr. Shawnshank Redemption ponujajo nekoliko bolj sočuten in celo ganljiv prikaz življenja za zaporniškimi zidovi, toda pri danski drami R tega naboja nikar ne pričakujte. Film režiserjev in scenaristov Tobiasa Lindholma in Michaela Noera že v uvodnih kadrih s sprano fotografijo, naturalističnimi igralskimi predstavami, dokumentarnim pristopom in skorajšnjo odsotnostjo glasbe nakaže, da imamo opravka z izdelkom, ki bo gledalcu služil kot močan udarec po licu. Zgodba filma je sicer preprosta in skorajda lenobno minimalistična; Rune je mlad prestopnik, ki ga zaradi nasilnega napada za dve leti pošljejo v zapor, kjer mu okoliščine niso prav nič naklonjene; zaradi lepega videza postane tarča pohotnih sojetnikov, življenje pa mu še dodatno grenijo nasilni in avtoritativni pazniki. Po spletu okoliščin in z dobršno mero iznajdljivosti se Rune uspe povzpeti po zaporniški lestvici, pa četudi si mora ob tem umazati roke in sodelovati pri tveganem poslu s preprodajo mamil. Glavna odlika in hkrati tudi slabost filma R je v tem, da ga bolj kot linearni potek zgodbe in osebnostna rast glavnega junaka zanima karseda grob in realističen prikaz brutalnih razmer v danskih zaporih, zatorej bodo gledalci, ki pričakujejo zgodbo z veliko akcije in preobrati, močno razočarani. R je skorajda trmoglavo ustaljen v enoličnosti zaporniškega vsakdana, kjer smo priča malo spremembam; tudi glavni junak, ki ima sicer vse možnosti za uspešno rehabilitacijo, se hitro podredi novi resničnosti in bolj kot želja po osebnostni rasti ga zanima okruten boj za obstanek. Tukaj ni prostora za dobre in slabe fante; vsi so v osnovi slabi, eni bolj, drugi pa manj, vsem pa je skupno to, da postavljajo lastno preživetje pred načela kot so zvestoba, čast in ponos. R je težaven, nasilen, grob in brezkompromisno krut film, ki bo najverjetneje razdelil gledalce, vendar pa je naloga umetnosti opozarjati, ne pa zgolj navdihovati in zabavati.
