Športna komedija Space Jam, mešanica igranega in animiranega filma, kjer so moči združili tedanji košarkaški zvezdnik Michael Jordan in priljubljeni liki iz kultne risanke The Looney Tunes, je leta 1996 predstavljala “vrhunec” hollywoodske obsesije z idejo, da je treba vse priljubljene košarkarje iz NBA lige spraviti v filme in se s tem dokopati do hitrega zaslužka. V primeru filma Space Jam je bil ta poskus vsaj komercialno uspešen (film je zaslužil okoli 250 milijonov dolarjev), zato se zdi bizarno, da smo na njegovo nadaljevanje čakali kar četrt stoletja. Zakaj je film Space Jam: A New Legacy šele sedaj ugledal luč sveta, lahko samo ugibamo, vendar pa gre očitno za še enega od obupanih poskusov Hollywooda, da bi obudil duh že skoraj pozabljenih filmskih uspešnic in z njimi (spet) na hitro zaslužil. In da je pričujoči film osredotočen zgolj na zaslužek, ne bi moglo biti bolj očitno. Pravzaprav je tako očitno, da je že skoraj žaljivo do gledalca. Space Jam: A New Legacy namreč ni film v tradicionalnem pomenu besede, ampak dve uri (pre)dolga reklama za priljubljenega košarkaša LeBrona Jamesa in predvsem za studio Warner Bros., ki je tokrat v nesubtilnem prodajanju svojih blagovnih znamk resnično presegel samega sebe. Film sicer ubere podobno zgodbo kot prvi del (LeBron James mora združiti moči z risanimi junaki iz The Looney Tunes in odigrati košarkaško tekmo z generičnim zlikovcem v podobi patetičnega Dona Cheadla), ampak če se je Jordanov izlet na animirano košarkaško igrišče vsaj trudil delovati koherentno, je Space Jam: A New Legacy popolna vsebinska zmeda. Je dvajset filmov, zbasanih v en film. Je film, za katerega ni povsem jasno, komu je namenjen; otroci se bodo zaradi preobilice popkulturnih referenc iz filmov kot so Mad Max: Fury Road in The Matrix zgolj zmedeno praskali po glavi, odrasli pa bodo zehali od dolgčasa zaradi nezanimive okvirne zgodbe o odtujenem odnosu med očetom Jamesom in njegovim sinom, neprepričljivih igralskih predstav in resnično lenih šal. Najbolj žalostno pa je gledati legendarne risane junake naše in vaše mladosti, ki so se prisiljeni smešiti v takšnem zmedenem, žaljivem in dolgočasnem skropucalu. Nedvomno na samem vrhu najslabših filmov letošnejga leta.