Zola je črna komedija z bizarnim ozadjem; oktobra 2015 je natakarica Aziah “Zola” King iz Detroita objavila obsežen tvit, v katerem je opisala njen nenavadni izlet na Florido v družbi striptizete Jessice, s katero se po spletu okoliščin zaplete v mrežo prostitucije, umorov in celo poskusa samomora. Tvit je nemudoma zbudil pozornost širše javnosti in filmske adaptacije se je sprva lotil James Franco, vendar se je po številnih obtožbah zaradi spolnega nadlegovanja bil prisiljen distancirati od projekta, režijsko krmilo pa je bilo predano v roke Janiczi Bravo. Koliko resnice je dejansko zajete v filmu, lahko samo ugibamo (tudi Kingova je zatrdila, da je nekatera dejstva zdramatizirala), toda Zola ima enostavno preveč odštekano in bizarno zgodbo, da bi ostala spregledana. Končni rezultat je film, ki je na svojevrsten način zelo blizu resničnosti zgodbe, ki jo je Kingova spisala v svojem tvitu; Zola je film s specifičnim črnim humorjem, namerno zmedeno montažo in strukturo zgodbe, ki venomer preskakuje med noirovskim trilerjem, erotično dramo in napol metafizično komedijo zmešnjav, ki se roga konceptu t.i. filtrirane resničnosti, prisotne na družabnih omrežjih, kar je še posebej domače raznim vplivnežem in posameznikom, ki si obupano želijo svojih petnajst minut slave. Velja še pohvaliti odlične igralske predstave (izkaže se predvsem Riley Keough kot Jessica – oz. v filmu nosi ime Stefani – s svojim briljantnim oponašanjem razvajene belke, ki se pretvarja, da je črnka), subtilne satirične podtone in pogumno odločitev Bravove, da resnično zgodbo natakarice ne izrabi za bebavo komedijo tipa Hangover in namesto tega ubere bolj prizemljen pristop, četudi nonšalantno razbije vse žanrske norme. A prizadevanja sama po sebi niso dovolj in zdi se, da Zola oz. režiserka Bravova ni povsem kos zastavljenim nalogam, zato njen film izpade kot simpatičen, toda bolj ali manj ponesrečen eksperiment z veliko več stila kot vsebine. Glavni problem filma je ta, da gledalcu ne ponudi veliko razlogov, da bi mu za zgodbo in njene like moralo biti mar; liki so enodimenzionalni in ne pretirano zanimivi, zgodba pa strukturirana na tak način, da gledalec dobi občutek kot da tava v labirintu brez izhoda. Zola je film, ki se močno želi nekaj povedati, vendar je preveč zmeden, neosredotočen in površinski, da bi se lahko usidral v trajnejši gledalčev spomin.
