M. Night Shyamalan je precej konflikten režiser, ki je znan po filmih s šokatnimi preobrati (ti so včasih bolj, večkrat pa bistveno manj posrečeni) in realizaciji bizarnih idej, ki pod njegovim okriljem uspejo izpasti še bolj bizarno. Shyamalan je hkrati tudi eden od tistih filmarjev, katerega je skorajda nemogoče dešifrirati, saj je tekom več kot 20 – letne kariere navrgel enako mero fascinantnih kot tudi naravnost idiotskih domislic, to pa ga je posledično pahnilo v sicer unikatno, vendar hkrati problematično kategorijo filmarjev, ki vztrajno delijo občinstvo. Njegov najnovejši film Old najverjetneje ne bo pomiril strasti med tistimi, ki v njem vidijo genija in tisti, ki ga razglašajo za egoističnega bleferja, pa četudi se zdi, da ima film premiso, ki Shyamalanu še kako leži; skrivnostna zgodba, delno povzeta po francoskem stripu Sandcastle, se vrti okoli skupine turistov, ki se naključno znajdejo na odročni plaži, ki iz neznanega razloga pospeši proces njihovega staranja. Shyamalan se poigrava z zanimivo idejo o zmožnosti, da se človek postara v roku enega dne, kar hkrati izraža problematiko strahu pred staranjem oz. minljivostjo nasploh, režiser pa temu doda še nekaj drugih aktualnih in provokativnih tem, ki pa jih na tem mestu ne bi razkril, saj so močno povezane s končnim preobratom v filmu. Kar se tiče Shyamalanove pestre filmografije (še posebej po kakovosti, ki močno niha), Old obtiči nekje na sredini; je svetlobna leta daleč stran od katastrof tipa The Happening in The Last Airbender, hkrati pa je še vedno posejan z elementi, zaradi katerih gledalci ob njegovih filmih še vedno močno zavijajo z očmi. Znova imamo namreč opravka s pogosto leseno igro, nezanimivi / klišejskimi liki, pretencioznimi dialogi, razvlečenostjo (še posebej druga polovica daje jasne signale, da film ne ve, kaj bi sam s sabo) ter vprašljivimi montažnimi prijemi. Zakaj torej tako nenavadno visoka ocena za film, ki ima toliko usodnih napak? Predvsem zato, ker gre še vedno za Shyamalanov film oz. film režiserja, ki je vse prej kot dolgočasen in neizstopajoč, še posebej zaradi svojega visokega ega in determinacije, da iz norih idej potegne še bolj nore ideje. Da ne bomo krivični; Old ima trenutke visokega suspenza, sama premisa o hitrem staranju je vsekakor fascinantna in tudi zavoljo preobrata na koncu Shyamalan hkrati uspe pri gledalcu zbuditi razmišljanje o težkih etičnih vprašanjih, toda kot celota bo film gledalca zabaval zaradi svojih številnih bizarnosti, ki se jih ne more spomniti nihče drug kot ravno Shyamalan. Preprosteje povedano; Old je film, ki ga lahko občudujemo zaradi napačnih razlogov, saj je včasih fascinantno gledati delo filmskega ekscentrika, ki je tako močno zaverovan vase, da ob tem pozabi, da za seboj pušča eno noro idejo za drugo.
