V filmih so reke pogosto uporabljene kot poetično pripovedno sredstvo, še posebej v povezavi s simboliko minljivosti časa, njihova prisotnost pa tako pri nastopajočih likih kot gledalcih zbuja nekakšno sprostitev oz. oddih od ponorelega ritma vsakdanjika. Te motive dokaj prepričljivo izpostavi tudi Once Upon a River, režijski prvenec Haroule Rose, ki je bila večino svoje kariere osredotočena na delo s filmsko glasbo, tokrat pa se loti adaptacije romana Bonnie Jo Campbell in predstavi zgodbo Margo, najstnice z indijanskimi koreninami, ki živi skupaj s svojim očetom v koči ob reki, v prostem času pa trenira streljanje z lovsko puško. Ko po spletu okoliščin njen oče umre v tragični nesreči, se Margo podal na dolgo pot vzdolž reke, da bi navezala stik s svojo odtujeno materjo, obenem pa trči ob posameznike, ki vsak na svoj način vpliva na njeno razmišljanje o svetu, v katerem živi in prihodnosti, ki čaka nanjo. Film ogromno adutov polaga na šarm in prezenco glavne igralke Kenadi DelaCerna, ki svoje delo opravi odlično, saj uspe ujeti ranljivost, odločnost kot tudi zbeganost osrednje lika in brez odvečnih dialogov zajame njeno emocionalno potovanje po reki, kjer trči ob številne kompleksne eksistencialne dileme, večkrat pa jo sooči s krutim vprašanjem o njeni prihodnosti, ki je zaradi odsotnosti staršev in ostale potrebne čustvene podpore zelo meglena. Film pusti dober vtis s suvereno režijo, nekoliko predvidljivim, a po svoje še vedno očarljivim simbolizmom ter ambiciznimi cilji, da bi tematsko zaobjel tudi provokativne teme kot je npr. splav. A tu se začnejo pojavljati prve težave; film skuša povedati veliko, vendar pa žal ob koncu daje grenak občutek, da je povedal / pokazal premalo. Četudi je gledalec čustveno vpleten v zgodbo glavne junakinje, o slednji ne izve dovolj, da bi se mu popolnoma približala, enako površinska pa je tudi obravnava njenih težav in notranjih dilem, ki so pogosto na lepem opuščene. To pa je tudi edina napaka sicer očaljivega, ganljivega in delno tudi duhovitega filma ob razburkanosti življenja mlade osebe, ki je komaj začela živeti, je prisiljena stopiti v svet odraslosti in najti nek smisel znotraj sveta, na katerega še ni pripravljena. Once Upon a River je nepopoln in nedorečen film, ki pa vseeno pusti dovolj globoko sled v gledalcu in ga hkrati opomni, da je vsakdanje življenje polno zgodb, ki bi si zaslužile njegovo pozornost.
