Ni potrebno dolgo razmišljati o tem, zakaj je muzikal In The Heights osvojil naval izredno pozitivnih odzivov s strani filmskih kritikov. Gre za razkošni plesno-pevski spektakel, ki skuša reprezentirati vsakdanje življenje, hrepenenja, sanje in tegobe hispanske skupnosti v soseščini Washington Heights v New Yorku. Tu imamo Usnavija, skromnega trgovca, ki sanjari o tem, da bi realiziral sanje pokojnega očeta o odprtju trgovine v rodni Dominikanski republiki. Tu imamo Nino, ki se vrne iz prestižne univerze Stanford in skuša najti vmesno pot med iskanjem kariere ter ohranjanjem zvestobe do svoje skupnosti. Tu imamo Vanesso, ki je zaposlena v frizerskem salonu, vendar hkrati sanjari o karieri modne oblikovalke in umetnice. Tu imamo Sonnyja, ilegalnega migranta, ki bi si rad pridobil izobrazbo, vendar ga pri tem ovirajo dolgotrajni birokratski postopki. In tu imamo močno povezano skupnost, ki slavi raznolikost, strpnost, ljubezen in tradicijo. Film režiserja Jona M. Chuja, ki je pred tem že navdušil kritike in občinstvo s filmsko uspešnico Crazy Rich Asians, ni zamišljen zgolj kot klasični muzikal, temveč kot epsko praznovanje latino kulture, po vzdušju pa je sproščen, zabaven, politično korekten in za širšo publiko povsem neškodljiv film. Film sicer na trenutke skuša nasloviti nekatere problematike manjšin v ZDA (še posebej težaven položaj nedokumentiranih priseljencev) in postreže z dramatičnimi trenutki, vendar ne prvo ne drugo nima posebnega vpliva na splošno neobremenjen duh zgodbe. Žal pa je to glavni razlog, da In The Heights izpade kot precej pozabljiv in nepretresljiv film, ki o skupnosti, katero slavi, ne pove ničesar, kar ne bi zasledili v žanrsko in vsebinsko podobnih izdelkih. To, da je hispano manjšina ponosna na svoje poreklo in da mnogi revni sanjajo o boljšem življenju, na področju filma ne predstavlja nobene novosti, kvečjemu se zdi, da Chujev film zgolj reciklira zaplete in preobrate iz drugih, bistveno boljših filmov. Da ne bomo krivični; nekatere plesne scene so simpatične, igralska zasedba svoje delo dobro opravi, nemalo pesmi pa je zelo všečnih in melodičnih, toda zunaj tega je film še ena hollywoodska politično korektna in razvlečenega (film niti pod razno ne upraviči svojih dveh ur in pol, kolikor traja) limonada z ogromno stila in ne nujno šibko, vsekakor pa generično vsebino. Je pa res, da je In The Heights film, na katerega ni mogoče biti jezen; vse vpletene v projekt več kot očitno vodijo dobri nameni in včasih ne škodi, da si gledalec privošči nekaj neobremenjene zabave, toda zdi se, da so mnogi kritiki bili tako močno očarani nad pozitivno reprezentacijo hispano manjšin, da so ob tem pozabili, da v bistvu gledajo sila povprečen film.