Za začetek nekaj besed o režiserki pričujočega filma; Lisa Joy je izvršna producentka, soustvarjalka, scenaristka in režiserka priljubljene ZF nadaljevanke Westworld, ki jo mnogi uvrščajo med televizijske vrhunce omenjenega žanra, zato je razumljivo, da so bila pričakovanja pred rojstvom njenega celovečernega prvenca, ZF noir kriminalne uganke Reminescence visoka. Film si okvirno idejo sposobi iz Nolanove moderne klasike Inception, čeprav ni njena čista kopija; v bližnji prihodnosti zaradi klimatskih sprememb voda poplavi večino mesta Miami, zaradi pogostih vročinskih valov pa se ljudje zadržujejo zunaj zgolj ponoči. Med njimi je tudi Nick, ki ima s svojo kolegico v lasti posebno napravo, ki posamezniku omogoča podoživljanje spominov; ena od njegovih strank je tudi skrivnostna Mae, ki se oglasi s sicer nedolžno prošnjo, da bi ji v spominih našel ključe od stanovanja. Po opravljenem poslu se dvojica zaplete v razmerje, nekaj mesecev kasneje pa Mae izgine neznano kam, Nick pa skuša odkriti, kaj se ji je zgodilo in s tem najti odgovor na vprašanje, kdo je sploh njegova izvoljenka in koliko svojega življenja je skrila pred njim. Kot je že razvidno, se film ne more pohvaliti z izvirno vsebino, saj vsak del njegove zgodbe spominja na nekaj, kar smo že videli; po vizualni podobi spominja na Inception, po cyberpunkovski urediti sveta na mojstrovino Blade Runner, po vzdušju, dialogih in zapleteni strukturi zgodbe pa se zgleduje po noir klasikah kot sta The Maltese Falcon in Chinatown. Zdi se nenavadno, da bi ravno Joyjeva tako lenobno in nesubtilno kopirala celo kopico filmov, vendar pa to niti ni največja težava izdelka; neizvirnost bi filmu lahko odpustili, če ta ne bi bil strašansko dolgočasen, razvlečen in sterilen. Reminescence je film, ki se trudi povedati čustveno zgodbo o iskanju izgubljene ljubezni, toda na tem področju gladko pogrne zaradi tega, ker sta glavna junaka (Nick in Mae) nezanimiva in enodimenzionalna, njuno razmerje pa ne premore nobene globine ali motiva, da bi gledalcu zanju moralo biti mar. Ne pomaga niti to, da je zgodba po nepotrebnem zapletena, nabašena s plitkimi stranskimi liki ter mučno počasnim tempom, o futurističnem svetu, znotraj katerega se film odvija, pa v slabih dveh urah ne izvemo ničesar fascinantnega in tako ostaja na ravni nepomembne kulise. Edino, kar film reši pred popolnim potopom, je to, da se Hugh Jackman kot Nick s svojo karizmo trudi vnesti nekaj življenja v zgodbo, njegova kemija s službeno kolegico pa je bistveno bolj zanimiva od mrtve romance z leseno Rebecco Ferguson. Žal pa je to odločno premalo, da se ob filmu Reminescence ne bi dolgočasili in ironično pomislili, da gre za izdelek, katerega v spominih nikoli ne bi želeli podoživeti.